Obledela oranžna revolucija

Nekrvave barvne in cvetne revolucije so imele po prelomu stoletja določeno posebnost v primerjavi s tistimi, ki so preoblikovale vzhodno Evropo desetletje prej. Gruzijsko in ukrajinsko so zaznamovala družbena gibanja, v katerih so imeli izrazito aktivno vlogo študentje. Danes je znano, da sta Kmara in Pora na čelu preobrata v omenjenih dveh državah sledili srbskemu Odporu, ki je rušil Miloševićev režim, aktiviste pa so financirali ter za politično organiziranje in nenasilni upor urili tovrstni zahodni profesionalci, ki so jih plačevale vlade in nevladne organizacije, med njimi ameriško zunanje ministrstvo in USAID, Freedom House, George Soros's Open Society Institute, OECD ter Svet Evrope in Evropska unija.

Strast po unifikaciji Evrope in hkratnem obkrožanju Rusije je v minulih petih letih očitno splahnela. Predsedniške volitve, ki bodo v Ukrajini prihodnjo nedeljo, pritegujejo zunaj te države podobno pozornost kot pravkar minule hrvaške. A če je šlo pri sosedih za bolj ali manj rutinsko menjavo v predsedniški palači, je v Ukrajini znova na tehtnici večina evropskih vprašanj izpred petih let, le da tokrat očitno niso več tako zanimiva. Dejstvo je namreč, da ima ta država polpredsedniški sistem s precejšnjim poudarkom na predsednikovih zunanjepolitičnih pristojnostih, vključno z mednarodnimi sporazumi. Ker pa se je tudi z novim stanovalcem Bele hiše težišče zahodnih prioritet z obkrožanja Rusije preusmerilo na tesnejše sodelovanje z njo, postaja brezpredmetno, kdo sedi v palači Marijinski v Kijevu, četudi bo to Viktor Janukovič.

Raziskave javnega mnenja v prvem krogu volitev pripisujejo dvakratnemu bivšemu premierju, ki je z volilnimi prevarami novembra 2004 sprožil dvomesečno oranžno revolucijo, tretjino glasov. To je kar dvakrat več, kot so jih dodelile sedanji predsednici vlade in njegovi edini resni tekmici Juliji Timošenko, oziroma 16,6 odstotka. Ob desetini neodločenih volilcev je preostali šestnajsterici kandidatov skupaj rezerviranih samo še 40 odstotkov glasov, med njimi sedanjemu predsedniku Juščenku manj kot štirje odstotki. Janukoviču po teh anketah ni treba skrbeti niti za zmago v drugem krogu, saj so mu v predvidenem dvoboju s Timošenkovo odmerile skoraj 17 odstotnih točk prednosti. Tako za Ukrajince kot preostanek Evrope zatorej ne bi smelo biti nepomembno, da so tesnejši odnosi z Moskvo iz ideoloških ali pragmatičnih vzgibov prioriteta obeh vodilnih predsedniških kandidatov ter da je prozahodna ali bolje rečeno pronatovska usmerjenost Juščenka potonila v močvirju notranjepolitičnih bojev in gospodarske krize, ki je dotolkla zadnje sledi oranžne revolucije.

Moskva tokrat ni odkrito podprla nobenega kandidata, kot je to storila leta 2004 z Janukovičem, ko je, kot se je slikovito izrazil nemški ekspert za posovjetsko Rusijo Alexander Rahr, "položila vsa jajca v eno košaro in za več let izgubila Ukrajino". Zadnja prijateljska srečanja Timošenkove s premierjem Putinom so politične analitike celo prepričala, da uživa podporo ruske vlade, kar pa je slednji v začetku decembra odločno zavrnil. Pragmatična Julija je v moskovskih strateških razmišljanjih vendarle manj zanesljiv partner kot Janukovič, ki je v predvolilnih nastopih dal vedeti, da bo Ukrajino usmerjal vstran od Nata ter da ga zanima vstop v gospodarsko unijo Rusije, Belorusije in Kazahstana, ki naj bi polno zaživela z letom 2012, s prvim januarjem letos pa je trojica že vzpostavila carinsko unijo. Slednje je pravzaprav Janukovičev odgovor na še nikoli izrečeno, vendarle pa vse bolj očitno usahlo zanimanje Evropske unije za še kakšen veliki širitveni pok v prihodnjem desetletju. O tem se je nedavno razpisal tudi Joschka Fischer, nekdanji nemški zunanji minister, ki je evforično Srbijo po uradnem zaprosilu za članstvo v EU opozoril, da se bodo vrata iz čakalnice v bližnji prihodnosti odprla le še za Hrvaško in Islandijo, potem pa tudi Unija potrebuje daljši predah.

To je slej ko prej res, saj EU še vedno s težavo prebavlja zalogaj, ki si ga je privoščila v letih 2004 in 2007, zraven pa jo po črevesju črvičijo stare nadloge, kakršna je že kronična grška javnofinančna kriza in rakasta korupcija. Neporavnani balkanski računi, skupaj s kakšnim Ratkom Mladićem, ji tu pridejo prav kot izgovor, a kaj ima s tem opraviti Albanija, ki Bruslja ne bi niti toliko obremenila, kot sta ga Romunija in Bolgarija, ko sta se bolj po zaslugi včlanitve v Nato leta 2004 znašli na zadnjih dveh vagonih vzhodnoevropskega vlaka v EU.

Kakor koli že, Ukrajinci so v minulih petih letih dodobra okusili blagodati oranžne revolucije kot balona zahodnih obljub, ki se je razpočil zaradi prenapihnjenosti. Z razsutim gospodarstvom, 15 milijardami evrskega dolga, ki letos zapade v odplačilo, 50-odstotnim razvrednotenjem nacionalne valute in zategnjeno zanko reformskih zahtev mednarodnega monetarnega sklada se ne morejo vrniti niti tja, kjer so bili pred dobrimi petimi leti. Zahod jih je pustil na cedilu, saj jih je samo izkoristil v svojem pretegovanju mišic z Rusijo, brez resnega namena, da se s njo spoprime, zavedajoč se, da mu je ta vendarle prej partner kot tekmec v globalnem preurejanju sveta. Janukovič kot rešitelj in Rusija kot največja prijateljica Ukrajine pa bosta eklatanten dokaz, da se zgodovina ponavlja kot farsa.