Da "folk" razume

 No, pogojev, da je in da z borno politično tehniko uspešno dribla okorele nasprotnike, si K. Erjavec ni ustvaril sam. Ustvaril jih je zdrs v "pop", priseganje na gledanost, pristajanje na ignoranco do detajlov oziroma prilizovanje domnevnemu okusu ljudi. Za ta proces nadvse značilna je maksima, da moraš govoriti tako, da bo "folk razumu", te pa ni forsiral Erjavec, temveč so nanjo davno pristali njegovi sedanji nasprotniki. In sedaj je ta preproščina postala prekletstvo. Kajti igre so se začeli udeleževati tudi ljudje, ki jim ne moreš določiti temelja identitete, šibkih točk, ker so se te izgubile nekje v prevodu. Eden teh je gospod Karl, tip, ki ga tako kot S. Cimerotiča ali M. Strela krasi, da je brez odvečnih misli. Ko je bil G. Golobič zasačen pri tem, da na novinarsko vprašanje ni odgovoril po resnici, je na obraz dobil izraz, kot da se mu je zrušil svet. Erjavec gre skozi vse afere s podobno kamnitim izrazom. Za "pop" glasbo moraš biti pač rojen.

Verjeti v njo. Kdor doma posluša jazz, za denar pa na terasi igra narodnjake, ni v dobrem položaju. Zato je vprašanje, kdo v bistvu hlini. Erjavec ali njegovi nasprotniki. Mislim, da on ne. Njega ta igra veseli. Je frontmen, tip, ki ima v krvi to, da pred publiko poklekne na kolena ali da z eno potezo strga gumbe na srajci ter patetično vzklikne: "V te prsi streljajte, če si upate!" Zato živcira vse. In leve in desne. Ker ruši koncept domačijske politike, kot neke dejavnosti, ki mora nujno vzdrževati avreolo višje umnosti in etičnosti. Brez zveze. Če si frontmen, ti ni treba paziti na vejice. Ali smetnjake. Svet vidiš kot morje publike, tudi publika se pa najraje počuti kot valujoče morje. Seveda bi moral biti odstavljen samo zaradi izjave o smetnjaku, vendar pa kaj, ko mu je Pahor okoljski resor dodelil z vsaj enakovrednim "sowhaterstvom" do okolja, kot ga je on kasneje izpričal. Za občinstvo zabavno, za kolege politike pa dodatno zagatno je to, da Erjavec s svojimi manevri dejansko sporoča, da pozicije v politiki niso zato, da služiš narodu, temveč predvsem sebi. Da "cuzaš", bi rekel kak star Gorenjec. Sum, da je tako, je sicer star, vendar pa do sedaj noben domačijski politik ni vrat v zaodrje politike odprl tako na stežaj kot K. Erjavec.

In v tem je njegova dodatna zoprnost. Izdaja trike političnega poklica. Točneje, izdaja, da trikov niti ni. Da so iluzija, kar je pa kršenje osnovne zapovedi poklicne zarotniškosti. Erjavec ogroža politiko kot tako in v tem smislu je nesporen ljudski tribun. Res ne bi rad, da to postane, se pa bojim, da razmere za slovenskega Busha, kar bi on verjetno bil, zorijo. Zadnjič sem bržkone videl in slišal njegovo potencialno volilko. "Če bi jaz bila predsednik, bi izbacila vse, ki ne znajo slovensko," je mlajša korektnica rekla svojemu tipu.