Kitajci v Afganistanu

Česa se je častnik razveselil? Odprtja trgovinice s kmetijskimi pridelki. "To je bil prvi dan, da so ljudje prišli kupovat stvari," je povedal. Kaj je na tem tako posebnega? Povejmo takoj naravnost: to je zmaga v Obamovi veliki vojni. Natančneje, take dogodke bodo prodajali za vojaški uspeh, vojaške uspehe pa za politične dosežke. Ampak ta konkretni dogodek je nabit z velikimi in bridkimi ironijami.

Kraj dogodka je Nov Zad, drugo največje mesto v Helmandu, provinci na jugu Afganistana. Mesto je opuščeno. Pretrpelo je vrsto napadov ameriških marincev in letalstva. Prebivalstvo je zbežalo, tako imenovani talibani so se tudi umaknili in za sabo pustili številne skrite eksplozivne naprave.

Rušilni fazi zdaj sledi graditeljska. Nova strategija ameriških okupatorjev je postavila v središče obvladovanje večjih naselij, iz katerih je treba pregnati osvobodilno gibanje in v njih vzpostaviti prijateljsko oblast, katere naloga bo zagotavljati red in mir ter varnost prebivalstva. To naj bi delala tako dobro, da bi prebivalci obrnili hrbet tako imenovanim talibanom, prepričani, da je oblast, ki jo prinaša tuja vojska, v vseh pogledih boljša.

Problem v Nov Zadu je elementaren: v tem še nedavno vrvečem mestu ne živi nihče več. Poleg več kot treh milijonov beguncev, ki živijo in životarijo onkraj afganistanskih meja, je v državi več kot 400.000 notranjih pregnancev. Več kot tretjina jih je iz Helmanda in dobršen delež med njimi iz Terrellovega mesta.

Da bi strategija generala McChrystala, vrhovnega afganistanskega poveljnika, delovala in prinesla politične dividende predsedniku Obami, morajo kapetan Terrell in njemu podobni v laboratorije demokratične okupacije zgnati in zvabiti ljudi: ustvariti prebivalce, ki bodo uživali zamišljeno varnost in drugotne blagre benevolentne netalibanske oblasti. Kako se temu streže? Terrell se je s svojimi marinci utaboril v mrtvem mestu. S sabo je pripeljal novega guvernerja, ki živi z njim, 100 bolj ali manj domorodskih vojakov in 50 prav takih policistov. Tako Američani, potem ko do tal porušijo, kar stoji - hiše in strukture civilne in politične oblasti - začnejo graditi novo hišo pri strehi.

Zraven vojaškega tabora je bazar. Ameriška vojska je začela javna dela: nekaj sto afganistanskih dninarjev je za pet dolarjev na dan čistilo bazarski teren in usposabljalo štacune. In na predbožični dan je menda zaživela prva trgovinica. Ameriška vojska se torej trudi priklicati v življenje starosvetno trgovanje. Marinci oživljajo porušeni in zapuščeni bazar.

Ta prizadevanja ponazarjajo, kako vojska in trgovina, vojna in trgovski posli gredo skupaj, z roko v roki. Razsvetljenski ideal o miroljubnem trgovanju, o trgovanju kot alternativi vojni, naj so mu rekli "pacific commerce" ali "doux commerce", je izgubil vsaj nekaj prepričljivosti. Ampak da se je ponosna - kaj ponosna, ošabna - vizija globalne demokracije svobodnega trga, ki je gnala v afganistansko in iraško vojno, izpela v to, da marinci krpajo provincialni bazar, ima v sebi nekaj ironičnega.

Res bridka ironija pa je drugje. Medtem ko je uspeh ameriške vojske in dosežek ameriške politike v tem, da je nekdo na robu ameriškega vojaškega tabora nekje v opustelem afganistanskem provincialnem mestu prinesel naprodaj nekaj poljščin, Kitajci sklepajo velikanske posle prav v tistih istih državah, ki jih ZDA z nepreštevnimi stroški osvobajajo in demokratizirajo. Kitajska je v Afganistanu investirala 3,4 milijarde dolarjev v izkoriščanje enega zadnjih velikih ležišč bakrene rude na svetu. V Iraku pa so kitajska državna podjetja pridobila boljši položaj za izkoriščanje naftnih rezerv od ameriških velekorporacij.

Ko so te ironije prišle na dan, je bilo v ameriških komentarjih ob vsem drugem slišati nekaj zagrenjenosti. Medtem ko se ZDA preganjajo s talibani in vlagajo milijarde na leto v skorumpirano Karzajevo vlado, je Kitajska investirala v stvari, za katere se bo verjetno pokazalo, da niso brez vrednosti, denimo v velik rudnik bakra. To lahko preberemo v reviji Foreign Policy. Esquire je brez take zajedljivosti spraševal, ali bodo dobičke na račun Američanov pobirali drugi, in s tem v zvezi govoril o strateškem bankrotu ZDA.

To verjetno drži. Ne drži pa, kot je pisalo v nekdaj uglednem newyorškem časniku, ki je pomembno prispeval k uveljavljanju ameriškega strateškega bankrota, da je razlika med ZDA in Kitajsko v tem, da so prve postavile v središče varnost, druga pa trgovino. Trditi, da ZDA investirajo prvenstveno v varnost, je nekje med neumnostjo in poneumljanjem. Gary Younge je v nedeljskem Guardianu lepo zapisal, da gre v ameriški "vojni proti terorizmu" za zastraševanje, ne pa za varovanje ljudi. Poleg tega je jasno, da je ta "varnost" bolj industrijska in trgovska panoga kot pa staroveški nacionalni interes. Verjetno je najbolj cvetoča in propulzivna poslovna panoga.

"Varnost" in trgovina nista alternativi druga drugi. In to ne velja le za ZDA. Velja tudi za Kitajsko. Kitajska je lani menda prvič po šesto letih spet poslala vojaške ladje v tuja morja. Napotili so jih v Adenski zaliv, v boj proti piratom. Ekspedicije, ki bi bila v očeh globalnih vladarjev bolj neproblematična, bi se bilo težko domisliti. Ampak v širšem kontekstu kitajske globalne politike ta poteza verjetno ni tako simpatična in nedolžna, kot bi se utegnila zdeti. Če ostanemo pri Afriki, imamo zdaj na afriških tleh kitajske trgovce, v afriškem morju pa kitajske vojake. Takšnih neumnosti, kakršni sta vojni v Iraku in Afganistanu in kakršnih utegnejo imeti Američani še nekaj na zalogi, Kitajci verjetno ne bodo delali. Nič pa ne kaže, da se bodo z njihovim vzponom in ameriškim zatonom spremenila načela delovanja.