Novoletni program kot naravna katastrofa

Zanj so že Odmevi, ki jih vodi T. B., moderni klinopis, ki ga ne zna razvozlati. Kaj šele kakšna Piramida ali briljantni alter subverzivni mega originalni format oddaje Na zdravje. Naš gledalec potrebuje nekaj preprostega. Nekaj domačega. Nekaj, kar mu sede v naročje duše.

In tu se je pojavila Kmetija slavnih, ki je vse napore javnega tv zavoda uničila z najbolj bedasto televizijsko formo. Z nekim za lase privlečenim resničnostnim šovom, ki je tri mesece delal nepopravljivo škodo na narodovem telesu. Ja, tu imajo branilci avtentične slovenske bitnosti najbolj prav. Vse se začne s temi nizkotnimi vplivi v otroštvu. Najprej z nekim brezveznim barom, kjer so frajerji tisti, ki ga več nesejo, potem z nekim velikim bratom, kjer so zvezde tisti, ki najbolje blefirajo, in na koncu slavni kmetje, ki so vse zmanipulirali in si nasploh delali reklamo po dolgem in počez. Zraven pa še kazali silikonske joške in vzneseno preklinjali.

Ravno zato je zadnji dan v letu imperij udaril nazaj. Tisti zadnji večer je nacionalka pokazala, kaj je njeno poslanstvo. Zabavati na kar se da preprost način. Se smejati in afne guncati v zadovoljstvo nas pred ekrani. Najprej Silvestrski Videomeh, da ogrejemo pete ob polkah in valčkih ter prezračimo stare irharce in narodne noše. Potem pa Spet doma na silvestrovo, kjer so bili vsi tako prisrčni, naravni, nasmejani in iskrivi, da so se nam zarosile oči. Namreč, to, da oni tam iz sebe vlečejo zadnje atome moči samo zato, da se imamo mi pred ekrani fino, je vredno poštene nagrade. Drugače pa je silvestrski program na nacionalki kot naravna katastrofa. Dobro je le to, da natančno vemo, kdaj pride. Nič nas ne more presenetiti, razen če obležimo v postelji in crknejo vsi drugi kanali. Ne vem, od kod ideja, da se mora za zadnji dan v letu metati denar skozi okno za neke smešnice, ki so zabavale le tiste v studiu. Zakaj enostavno ne ponovijo svojih najboljših oddaj. Naredijo en mozaik, ki bo neboleče pospremil skozi noč tiste, ki smo takšni luzerji, da moramo zijati v ekrane. To, da na ta dan buljimo v tiste škatle, je res znak, da nam ni pomoči. Smo kot jedrski odpadki, od katerih vsi bežijo stran.

S ponovitvami pa ni vse tako enostavno. Potreben je resen razmislek in sistem, kaj je za ta poseben dan najbolj primerno. Mene je skoraj kap, ko sem prvega januarja zjutraj prižgal tretji program in tam naletel na ponovitev pogovora s politikom. Ampak ta politik je bil nekaj posebnega. Bil je Branko Grims. Čisto naključje, da me v novo leto pospremi prav on. In me pouči, da premalo gledam prenose iz parlamenta. Da je tisto tam pravi odsev stanja stvari. Da bom šele z gledanjem tistih retoričnih klanf in jarih kač dobil pravo podobo o položaju, v katerem smo se znašli. Da bom šele tam videl, kako se Branko na vsako temo dobro pripravi in kako mu ni vseeno.

Nikomur ni vseeno. To se vedno vidi, ko se na ekranih pojavijo letni pregledi. Vse se gleda kot zadnje nadaljevanje pred katastrofo. Kot naravno nesrečo strašljivih razmer. Andreja Lešnik je v oddaji Slovenija v letu 2009 naredila enourno specialiteto, na katero so tam na Kolodvorski res lahko ponosni. Tako strukturno precizne, montažno izvirne, glasbeno ilustrativne in narativno leteče oddaje ne vidimo prav pogosto. Tu ni bilo heca. To je bil izdelek, ki bi ga lahko brez sramu dodali k filmu Michaela Moora "Kapitalizem - ljubezenska zgodba". Višek pa arhivski posnetek mladega Franja Bobinca, ki odpira usta v idiličnem Portorožu ob besedilu "ubogi poet, nimaš ne denarja ne lepih deklet".

V oddaji Svet na Kanalu A so lepa dekleta postranska stvar. Prav tako denar. Njih zanima le preprosta gospodinja, ki je najebala zaradi tistih sladkih poetov. V prvi oddaji so nas že na samem začetku ob prispevku, da prvi dan po praznikih še nihče ne vrta luknje pod Markovcem, obsuli s svojo značilno kanonado: gradbinci so naplahtali državni DARS, vmešan je veliki pivovarski tajkun, priče smo še eni cestni sramoti, v bitki so ga gladko povozili in spet bomo kratko potegnili državljani. Potem so tu še vile, ki se bohotijo nad koprskim zalivom, vprašanje, kdo bo plačal škodo, in jasen namig, da bomo to storili davkoplačevalci. Čez nekaj minut sledi še javkanje nad tem, da vsi izbruhi tičijo v državnem grmu in da si minister še naprej zatiska oči.

Yes. To je matrica, ki nas bo preganjala to leto. En sam leposlovni juriš, ki bo zahteval glave. Na pladnju. Morda pa bo res bolje gledati Videomeh s prijaznim Borisom Kopitarjem in veselimi frajlami v minicah…