Kaj se pretvarja sopranistka

Seznam nastopaško patetičnih izjav, prikritih z nenadkriljivo lažno skromnostjo in samopomilovanjem, polnim izmikanja, opravičevanja, pojasnjevanja, protiobtoževanja, jadikovanja, epohalnih nesmislov in neumnosti in nasploh bravur političnega populizma, ki jih je Erjavec izustil ta teden, je tako rekoč nepregleden.

Mene osebno so v mešanico najbolj dobre volje in največje osuplosti spravila zlasti tri Erjavčeva stališča. Prvo je bil njegov frontalni napad na Dnevnikovega Roka Praprotnika v torkovih Odmevih, ki da je vse te klevete o njem pisal po naročilu; naš Korl ne bi znal povedati, po čigavem, ampak DeSUS je s svojim zavzemanjem za upokojence pač "draga" stranka in kot taka mnogim trn v peti. Drugo je bila pripomba v Voduškovem Vročem stolu, da ministrska plača ne nudi kakšnega posebnega ugodja, da pa to še ne pomeni, da ne razume stiske ljudi, ki živijo s 300 evri. Pha, ena ničla gor ali dol! Nazadnje pa je ta sluzavec (prav tam) še rekel, da zelo ceni Boruta Pahorja in da ga bo podpiral do zadnjega. Absolutno! Za dobro odigrano vlogo žrtve je zelo pomembno, da pokažeš spoštovanje do eksekutorja.

Prvi vidik fenomena Erjavec je ta neznosna lahkotnost, s kakršno se je vživel v namišljeno vlogo glavnega junaka resničnostnega šova. Njegovo glumaštvo v tej zgodbi, ki po zdravi pameti ni drugega kot ena navadna in ušiva kadrovska zamenjava, govori o diskrepanci med realnostjo in predstavami, ki jih o sebi, o svoji fantastični funkciji in o nadčloveški pezi odgovornosti, ki jo prinaša, goji ubogi minister. Govorim o občutku samopomembnosti, o bodisi briljantno odigranem ali s šokantno pristnostjo podoživetem empatiziranju s to svojo vlogo, tako značilnem za kalibre tipa Artur Štern ali tista porno starleta.

Za ljudi iz Kmetije slavnih in za Erjavca nam bi po zdravi pameti smelo biti mar približno toliko kot za lanski sneg. Toda njihova neomajna prepričanost v lastno pomembnost, popularnost, všečnost, zanimivost, tako rekoč usodnost za življenja ljudi, ki jih obkrožajo v Erjavčevem primeru pa seveda še v zasluge za narod in predvsem v krivico, ki se mu dela , realno sliko popolnoma sprevrača. Čeprav gre za pocukrano in diletantsko opereto, ki na playback z govorno napako pôje o eni navadni in ušivi kadrovski zamenjavi, pa se sopranistka pretvarja, kot da gre za ustavno krizo, poskus državnega udara, kolaps vrednot in za nameček še sovražnika na mejah obenem.

In da ne bo pomote: do tega absurda je z vztrajanjem v vlogi nedolžne žrtve pripeljal Erjavec sam čeprav ne brez asistence. Pri tem so mu aktivno pomagali Šoltes, Pahor, koalicijske stranke (z njegovo vred) in še pol parlamenta. Nenazadnje pa tudi mediji, ki bi bili nori, če ne bi tej zgodbi sledili in je eksploatirali.

Tako kot je Erjavec prišel, tako bo tudi odšel. Prava reč. In hvala bogu. Še bolje bi bilo, če bi z njim vred odplaknilo iz vlade tudi DeSUS, ampak vsega pač ne moremo imeti naenkrat. Kljub temu pa je neverjetno, s kakšnim pravičništvom so začeli Erjavca mnogi zagovarjati. Kar naenkrat so prisebni ljudje začeli izpodbijati pristojnosti predsednika računskega sodišča in utemeljenost njegovih očitkov Erjavcu. Kar naenkrat so začeli izpodbijati odločitev predsednika vlade, da bo očitke (za razliko od predhodnika, soočenega s podobnim mnenjem istega organa o delu ministra istega resorja) upošteval. Kar naenkrat so začeli s prstom kazati na ministre, ki da so še večji diletanti kot Erjavec, s še več masla na glavi. Pri tem je nastala godlja zdaj veljavnih, zdaj neveljavnih argumentov, s katerimi nihče ni mogel nič dokazati.

In kako tudi bi! Dokazali bi lahko namreč samo eno: da gre za politiko kot brutalno, a prefinjeno igro moči, v kateri je konkretna in aktualna žrtev pač Erjavec. Zakaj prav on in zakaj prav zdaj? Zelo preprosto: nedvomno je (bil) v vladi z DeSUSom vred najšibkejši člen, ki pa se ga niso mogli znebiti že prej, ne da bi ogrozili koalicijo, ne da bi naredili vtis, da ga odstavljajo iz gole politične objestnosti, in ne da bi si pri tem naprtili nasprotovanje medijev.

Situacija je dozorela. Erjavčeva ura je odbila. Planeti so bili v konjunkciji.

Sočustvovanje z Erjavcem je pokazalo, zakaj se politikom izplača biti simpatičen klovn, sproščen vic-maher iz sosednje ulice, raje čustven in gobčen tehnokrat kot pa pameten in sposoben strokovnjak ter teflonsko trpežna, multipraktična deklica za vse, ki se nikoli ne pritožuje, dokler je dokončno ne poženejo od hiše. Erjavec je študijski primer, kako lahko gre človek vsem na živce, a mu kljub temu dolgo časa vse uspeva, potem pa se s pomočjo PR-manevra množici na lepem zasmili. Res je, da se v Sloveniji najbolj izplača biti žrtev toda še bolj res je, da se to ne izplača vsakomur. V tem smislu je bil Karl Erjavec originalen, če že ne paradigmatični model slovenske politične prebrisanosti.