Kruha in recesij

Naj vas to nikakor ne preseneča. Že to, da sta se Pahor in Janša strinjala glede tega, da recesijo imamo, je bil eden večjih političnih čudežev preteklega desetletja. Da bi se zedinila še glede tega, kdaj se bo končala, bi bilo zanju in za vse nas nedvomno preveč. In povsem logično je tudi to, da imata vsak svoje mnenje o tem, kdo je recesijo zakrivil.

Tako so najuglednejši svetovni strokovnjaki, ki se že nekaj časa ukvarjajo s številnimi razlogi za zlom globalnega gospodarstva, od ene četice slovenskih ekonomskih analitikov prejeli namig, da naj bi za vsem skupaj stala po en Bajukov in Vizjakov Andrej, medtem ko jim je neka druga skupina zatožila levotranzicijski recesijski trio Gaspari-Križanič-Lahovnik.

Seveda je recesija, milo rečeno, bavbav, a je za našo družbo nedvomno tudi dobrodošla. Le v izrednih razmerah se nam namreč ljubi pokukati iz svoje mlakice in le takrat se vsaj navidezno pretvarjamo, da nas zanima tudi to, kar se dogaja na oni strani Karavank. Sicer nam za naš duševni mir in blagostanje popolnoma zadostuje že to, da nas v večernih poročilih razsvetlijo z udarnima novicama, da na naših cestah ni pretirane gneče in daljših zastojev ter da se bo v prihodnjih dneh vreme postopoma izboljšalo. Zato sploh ni čudno, da nas ob teh zelo redkih trenutkih malce zanese in da dobimo občutek, da se svet tam zunaj v resnici vrti okoli Ljubljanske kotline in da o njegovi usodi odločajo trenutni podnajemniki na Gregorčičevi 20, čeprav je resnica bržčas veliko bližja ljubki teoriji, da bi bilo za vse nas še najboljše, da bi ob prvih znamenjih vsesplošne krize naši čudežni makroekonomski dečki skupaj s Pahorjem in Janšo staknili svoje brihtne glavice in jih zarili v pesek.

A pri nas resnica žal redko koga pritegne. Ste opazili, da se je tudi zgodba o pandemiji, ki je grozila, da bo po hitrem postopku iztrebila že tako in tako izumirajoči narod, končala v trenutku, ko se je cepil Borut Pahor? Dejstvo, da bo predsednik vlade kljub vsem dobro zaigranim zaskrbljenim izrazom na obrazih Matjaža Tanka in Petre Krčmar na koncu vendarle preživel, je tej limonadi nepovratno odvzelo prepotrebno napetost in čez noč so nas novinarji namesto k molitvi za zdrav jutri ob koncu poročil začeli vabiti k ogledu molzenja krav s strani molzenja nevajenih osebkov, kar se je hitro izkazalo za medijski dogodek leta.

In tudi pandemija, ki je bila zelo nadležna, se je po svoje izkazala kot zelo koristna. Če zaradi drugega ne, smo vsaj za nekaj časa lahko namesto o Ambrusu, Spodnji Rečici in Sečovljah poslušali o dogajanjih v Mehiki, ZDA, Kanadi, na Kitajskem in Novi Zelandiji, ljudi pa so ta od ognjišč oddaljena dogajanja končno vsaj malo zanimala. In zato so letos nogometni navijači po objavi skupin na svetovnem nogometnem prvenstvu zadovoljno kimali. Če so še pred osmimi leti nejeverno zrli v male zaslone in se spraševali, ali se pravilno reče Paragvaj ali Urugvaj in ali je komunistična in diktatorska Južna ali severna Afrika, so tokrat prav dobro vedeli, kje je tista Amerika, kjer so zaradi svinjske gripe kot po tekočem traku zapirali šole, in kje je ona Anglija, kjer so si ljudje na žurkah namerno izmenjevali viruse in s svojim neodgovornim početjem nekaj časa ogrožali ves svet. Nekateri izmed nas, ki ob gledanju nogometnih tekem radi skačemo, da drugi ne bi napačno pomislili, da smo Tadžikistanci, pa so se celo spomnili, kako smo se vsi skupaj nedavno množično čudili, da virus razsaja tudi v muslimanski Alžiriji, kjer sploh ne jedo svinjine.

Ljudje so torej minulo leto pridno odkrivali svet, s prstom po zemljevidu končno prestopali meje svoje domovine in preštevali kihajoče Zemljane od Seula do Montevidea. Tudi zato so bili konec leta povsem pripravljeni na konferenco vseh konferenc v Koebenhavnu, kjer so se srečali voditelji skoraj vseh svetovnih držav, da bi se lahko brez kakšnega posebnega razloga motali v neposredni bližini velike peterice, ki se je pet pred dvanajsto dogovorila le o tem, da se bo suvereno pretvarjala, da je na Danskem dosegla nekakšen dogovor.

Ta sestanek za zaprtimi vrati, pred katerimi so Američani, Kitajci, Brazilci, Južnoafričani in Indijci pustili preostanek zaradi njih ogroženega sveta, pa je bil, če verjamete ali ne, najpomembnejši pomenek v zgodovini naše majhne države. Končno smo namreč vsi mi skupaj lahko jasno videli, kako se nekaj tako pomembnega, kot je prihodnost našega planeta, rešuje brez sodelovanja naših političnih asov. Če so pač drugi dokaze o svetu zunaj svojih meja dobivali s plutjem čez oceane in pristanki na Luni, smo jih mi dobili s Koebenhavnom in sobico, v kateri so brezupno sestankovali Barack Obama in njegovi izpušni prijatelji. Majhen korak nazaj za človeštvo, velik naprej za Slovenijo, bi lahko rekli.

Od vsega navdušenja si tako ne morem kaj, da si tudi v letošnjem letu ne bi potihoma zaželel še več globalnih kriz in naravnih katastrof. Zdi se mi namreč, da nobena pandemija ne more biti hujša od tega, da bom po vsej verjetnosti zopet vsak dan znova prisiljen izvedeti, kaj je tistega jutra rekel Pahor, kako je to opoldan komentiral Janša, kaj je na njegov komentar potlej porekel Pahor, kako se je pozno popoldan odzval Janša in kaj si ob koncu tako pestrega dneva o vsem tem misli Boštjan M. Turk. In naj me še tako strašijo s segrevanjem sveta, ne bo ta zame nikoli postal grozljivejši od tistega, v katerem nam kot glavno novico dneva predstavljajo dejstvo, da znaša čakalna doba za vstop v državo na mejnem prehodu Obrežje pičle pol ure.