Trg nebeškega miru

***

"V stranki načeloma nasprotujemo preimenovanju ulic in trgov, ki že nosijo ustaljeno ime. Nasprotujemo tudi poimenovanjem, ki vnašajo med prebivalce prepir in delitve. Zaslug Demosa za demokratični prehod in samostojnost Slovenije ne gre zanikati, pa tudi ne nekaterih napak, ki jih je storila prva Demosova vlada (…) Demos ni bil edini, ki bi si lahko lastil zasluge za demokratično preobrazbo. Če že Trg Demosa, zakaj ne tudi Ulica družbenih gibanj, Trg Mladine?"

Predsednik ljubljanskega odbora Zares Pavel Gantar (Delo, 4. januar 2009)

***

Sta se z gospodom Pahorjem res dobila na dan Zbora za republiko?

Sestala sva se enkrat v tistem tednu.

Slišali smo, da ste mu na tem sestanku dali ponudbo, zaradi katere je bil gospod Pahor popolnoma bled in šokiran...

To zagotovo ne drži.

(Janez Janša v intervjuju za Objektiv, 31. december 2009)

***

Kaj ne drži? Da je Pahor prebledel ali da je (nespodobna) ponudba bila izrečena? Tega Janša v intervjuju ni natančneje razložil. Posvečeni vedo povedati, da je dejansko šlo za nespodobno ponudbo. A ni treba biti posvečen, da se ti posveti, kaj naj bi bila vsebina takšne ponudbe. Kajpak velika koalicija. Hja, velika koalicija bi bila ovinek čez težave za oba. Za Pahorja, ker intimno ni bil pripravljen, objektivno pa ne sposoben prevzeti odgovornosti za vodenje vlade. Za Janšo pa, ker intimno ni bil pripravljen oditi z oblasti že po štirih letih, objektivno pa mu ni preostalo drugega. Saj se spomnite, kako je prve dni kazalo, da sploh ne bo dojel, da je volitve resnično izgubil, a se je čez čas pobito umaknil v opozicijo, poraza pa še do danes ni priznal.

Toda ne glede na to, da ideja mika oba tajna sogovornika, vseeno ni verjetno, da bi se ponudba uresničila. Pahor ima težave s stranko. On bi že v prejšnji legislaturi stekel proti veliki koaliciji, če ne bi ugotovil, da počasna stranka ne dohaja njegovega skrbno treniranega telesa. Tudi zdaj je malo verjetno, da bi stranka, ki je dolgo zastajala v senci Pahorjevega blišča in je po zaslugi razpleta dogodkov na levici končno dosegla sanjski horizont, sledila predsednikovim samomorilnim idejam. Janša sicer nima težav s stranko, ima pa jih s sabo. Kako biti v veliki koaliciji in ne biti glavni? A zakaj potem sploh vabi tisti, ki bi kvečjemu lahko bil povabljen? Dejstvo je, da Janša ta čas bolj potrebuje zavetje velike koalicije kot Pahor. Kajti afera Patria dobiva vse bolj jasne konture (korupcijske?) mreže, v katero je vpletenih preveč ljudi iz Janševe posredne ali neposredne "bližine". In v vsej zgodbi "najbolj transparentnega nakupa" oborožitve sta obtožena Erjavec in Gutman zgolj kmeta na šahovnici in bolj zamegljujeta kot razkrivata prave razsežnosti afere. Ne moreta odigrati vloge žrtvenega jagnjeta, saj so finski prsti uperjeni drugam.

V tem smislu gre razumeti domnevno preverjanje motivacije potencialnega partnerja za vlado narodne rešitve podobno kot motiv za Sanaderjevo vračanje v politiko. Toda Sanader se je uračunal s svojo ekspresno vrnitvijo na kraj zločina. V bistvu je bolj kot sebi pomagal Kosorjevi, ki, po odzivih sodeč, celo med članstvom HDZ uživa večinsko podporo v obračunu s pučistom. Če bo dovolj spretna, lahko zdaj naredi Sanaderja za krivega za vse stare in aktualne težave Hrvaške. To sicer ne pomeni, da je Sanader izgubil vsakršno podporo in vse politično ozemlje. Pričakovati je, da bo zdaj, ko so ga brcnili iz stranke, začel radikalno nabijati arbitražni sporazum, ki sta ga po njegovem odhodu ekspresno dosegla in podpisala Kosorjeva in Pahor. In prav tako je pričakovati, da se bosta prav ob arbitražnem sporazumu spet srečala stara politična prijatelja - Sanader in Janša. Kajti uspešno realizirani sporazum za razrešitev banalnega vprašanja ruši njuno politično karizmo. Spomnimo za igric, ki sta se jih šla politika pred državnozborskimi volitvami leta 2004. Danes je precejšen del vsebine "telefonskih klepetov", ki ga je s prisluškovanjem pridobila Sova, znan. In naj je šlo za dogovarjanje ali "zgolj" za pogovarjanje, je bila vsebina šokantna. Kdor se tako "pogovarja", ne rešuje mejnega vprašanja in ne skrbi za nacionalni interes, ampak ga zastavlja za sebične interese na volitvah. Poleg nerazumljivega pristajanja takratne slovenske opozicije na semantične prepire (pogovarjati vs. dogovarjati) je bilo še zlasti nerazumljivo neodzivanje hrvaške politike, javnosti in celo medijev. Saj je navsezadnje zaradi "pogovarjanj" takratnega hrvaškega premierja Sanaderja z vodjem takratne slovenske opozicije Janše izgubljala predvsem Hrvaška. Zdaj, ko so okoliščine spremenjene, so zato na potezi Hrvati, da razčistijo, v čigavem interesu so bili "pogovori" obeh političnih prijateljev. Dejstvo je pač, da je Hrvaška še vedno pod hipoteko blokade, razpoloženje v Sloveniji, ki bo na koncu morala dati zeleno luč, pa takšno, da se v resnici lahko spusti v vratolomno akcijo kakega referenduma.

Slovenija z iracionalno politiko reševanja odnosov s sosednjo državo ne ogroža svojega članstva v EU, izgublja pa ugled in prijatelje. Neprijetna je misel, da nas ta čas v Evropski uniji ne podpira prav nihče. Toda ugled Slovenije je na preizkušnji tudi zaradi drugih stvari, denimo zaradi odnosa do Romov. Vse bolj se uvrščamo med tiste dežele združene Evrope, ki so do Romov sovražne in nestrpne. Ko bo v naslednjih dneh obšla Evropo novica, da je Slovenija zakorakala v deseto leto tretjega tisočletja z lokalno ljudsko vstajo, ki je želela preprečiti pokop umrle Rominje, se ne bodo spraševali o podrobnostih in specifičnostih odnosov "na terenu", ampak le, kako je to mogoče. In to je res vprašanje. V povezavi s povojnimi zunajsodnimi poboji radi rečemo, da ima vsak človek pravico do groba. No, ne čisto vsak. Za slovenske Rome ta civilizacijska samoumevnost očitno ne drži.

A komu to mar. Mi se raje ukvarjamo s ponovnim preimenovanjem ulic in trgov. Nazadnje s pobudo, da bi enega od trgov poimenovali po Demosu. Strinjam se sicer z Gantarjem, da si dediči Demosa skušajo prisvojiti in revidirati novejšo zgodovino, a na koncu koncev, zakaj pa ne, če jim to toliko pomeni. Trg Demos. Pravzaprav bi lahko tudi kakšno avenijo poimenovali po katerem od ključnih akterjev Demosa. Denimo po Janši, ker je Pučnik že zasedel zračno luko. Avenija Janeza Ivana Janše. Seveda boste porekli, da je nedostojno poimenovati ulice in trge po živih ljudeh. A tudi to smo že počeli. V Ljubljani smo, na predlog (če se prav spomnim ) takratnega mestnega svetnika Jarca, poimenovali nekdanjo Ulico Zrinjskega po takrat še živem (!) Janezu Pavlu II. Cerkev formalno pri predlogu ni sodelovala, ni pa niti nasprotovala tej bizarni idolatriji.

Moj pomislek je drugačne narave. Zakaj pa spet Ljubljana? V obdobju teženj po decentralizaciji, ki jo še zlasti zagovarja desnica, bi bilo smiselno, da Ljubljana takšna poimenovanja širokogrudno odstopi drugim krajem. Mi že imamo Trg O.F., Trg francoske revolucije, Kongresni trg, Titovo cesto, Ulico Janeza Pavla II. Naj imajo drugi Trg Demos in ulice z imeni Demosovih eminenc. Da ne bodo spet rekli, da Ljubljana vse pobere.