Neoliberalci v postelji s sindikati

Najprej omenimo liberalno ureditev delovne zakonodaje. Načeloma lahko tako v teoriji kot praksi zanjo naštejemo precej pozitivnih lastnosti, vendar se to pri nas običajno povezuje z odpuščanjem, izkoriščanjem delavcev, večanjem socialnih razlik in podobno. Dodajmo enotno davčno stopnjo. Le malo ljudi je vedelo, ali je s tem sploh kaj narobe, vendar, ko so sindikati dodali, da to pomeni, da bodo bogati še bogatejši, revni pa še revnejši, je vsakomur takoj postalo jasno, s kakšnim zlobcem imamo opravka. Zaključimo z zmanjševanjem vloge države, izkoriščanjem delavcev s strani kapitalistov in uzurpacijo javnih inštitucij za pridobivanje zasebnih koristi. Negativnost slednjega je samoumevna.

Končno tudi razumem, zakaj neoliberalizem pri nas mnogi enačijo z ideološko kugo. Kot škodljive bakterije se zajeda v same pore delovanja naše družbe. Poglejmo si to na primeru problematike študentskega dela, ki sedaj razvnema strasti med študentsko organizacijo in ministrstvom za delo, ki je predstavilo predlog nove ureditve študentskega dela, ki poleg omejevanja količine dela predvideva tudi njegovo obremenitev s prispevki za socialno zavarovanje.

Najprej lahko ugotovimo, da je študentsko delo z zakonskega vidika zelo liberalno urejeno. Je čisto delo na poziv. Študenti ne uživajo nikakršne varnosti zaposlitve. Ko jih podjetje ne potrebuje več, so brez odpravnin, kaj šele nadomestil za brezposelnost, "na cesti". Za svoje delo so mnogi plačani malo. Zakonodaja jim ne nudi izplačevanja minimalne plače in ni ga sindikata, ki bi zanje izposloval kake kolektivne pogodbe. Študentsko delo delavcu ne daje pravice do pravega socialnega zavarovanja. Z delom vsi pridobivamo dohodek za financiranje naše potrošnje in varčevanja. Vendar le za študentsko delo velja, da delavci od tega dela ne bodo imeli nikakršnega socialnega zavarovanja v dobi pokoja. Vidimo torej, da je študentsko delo primer neoliberalne ureditve trga dela v svoji najhujši obliki.

Pogosto se govori, da študentsko delo ni obdavčeno. To seveda ni res. Študentsko delo je obdavčeno z enotno davčno stopnjo. Na vsak evro neto plačila študentu mora delodajalec plačati 12 odstotkov za provizije študentskih servisov, financiranje študentskih organizacij in še nekaterih drugih programov. Tovrstna obdavčitev predstavlja enotno davčno stopnjo v svoji najhujši obliki. Čisto vsak študent plača enak proporcionalni davek ne glede na to, ali zasluži malo, veliko, je bogat ali reven. Ko se je pred leti predlagala uvedba enotne davčne stopnje, so liberalci predlagali vsaj zelo visoko splošno davčno olajšavo, ki bi sistem enotne davčne stopnje naredila progresivnega. Pri študentskem delu pa še tega ni. Nobene progresije, ki bi zagotavljala, da bi višje breme davkov nosili tisti, ki si to lažje privoščijo. Neoliberalizem v najhujši obliki torej.

Pri tej enotni davčni stopnji je še najhujše to, da se del tako zbranih sredstev steka v zasebne roke lastnikov študentskih servisov, ki so si v preteklosti s tem privoščili ekscese, kot je kupovanje hotelov in tovarn. Si lahko predstavljate, da si na vsak plačilni listek, ki vam ga vaš delodajalec izda, ali na vsako izplačilo pokojnine vsak mesec prisesa neko podjetje in vam pobere 12 odstotkov? Zavod za zaposlovanje posreduje delo zastonj. Če bi enako posredoval tudi študentsko delo, bi se z odstranitvijo pijavk sprostila velika sredstva, od katerih bi imeli korist prvenstveno študenti. Tako pa imamo opravka z uzurpacijo zakonske ureditve študentskega dela v zasebno korist. Naj si bo v obliki provizij za posredovanje dela, ki ga pri ostalih oblikah dela ne poznamo, ali v obliki izogibanja plačevanja davkov podjetij, ki študente zgolj fiktivno zaposlujejo. Pravi neoliberalizem torej.

Da ne bom krivičen, moram poudariti, da ima študentsko delo tudi svojo neliberalno plat. Samo pri zaposlovanju študentov se lahko podjetja izognejo plačil prispevkov za socialno zavarovanje. Za vse ostale, ki bi želeli delati ob podobni fleksibilnosti delovnega razmerja, kot velja za študentsko delo, ta ugodnost ne velja. To seveda izkrivlja povpraševanje podjetij po delu v korist študentskega dela, kar seveda ugotavlja tudi Študentska organizacija Slovenije na svoji spletni strani, ki pravi, da bi drugačna davčna ureditev zmanjšala povpraševanje po študentskem delu. To izkrivljanje povpraševanja gre celo do te mere, da se podjetja izogibajo zaposlovanju mladih, ki so proti koncu svojega študija, saj diplomiranci zanje opravljajo isto delo po precej višji ceni.

Ko spremljam študentsko organizacijo, ki se zavzema za ohranitev statusa quo, razumem, da gre v navezavi s študentskimi servisi za interesno skupino, ki si želi ohraniti svoj položaj. Prav tako jim dajem prav, ko nasprotujejo plačevanju prispevkov za ZPIZ. Ti prispevki bi samo pomagali polniti pokajočo pokojninsko blagajno, zaradi staranja prebivalstva pa študenti od tega ne bodo imeli nobene koristi. Vendar me vseeno bega dvoje.

Prvič, smiselno bi se bilo zavzemati za to, da gredo prispevki za pokojninsko zavarovanje iz naslova študentskega dela izključno na individualne račune v okviru drugega pokojninskega stebra. Tako bi se vedelo, da imajo študenti jasno definirane koristi tudi za dobo pokoja, obenem pa bi se izognili očitku, da tovrstna oblika dela predstavlja diskriminatorno distorzijo na trgu dela.

In nenazadnje, najbolj čudno se mi zdi redno skupno demonstriranje študentskih organizacij in sindikatov. Sindikati se ja zavzemajo za diametralno nasprotne stvari, veliko varnost zaposlitve in progresivno obdavčenje dela. Nič od tega ne velja za študentsko delo. Opravka imamo torej s tipičnim pojavom, ki se mu v teoriji javne izbire reče "strange bedfelows". Politične stranke se namreč pogosto odločijo za oblikovanje koalicij, čeprav imajo nasprotna ideološka in programska izhodišča. Za skupno delovanje se vseeno odločijo zato, ker jim to omogoča dosegati določene politične cilje, ki jih prinaša zgolj oblast oziroma moč odločanja. Zlezejo torej v posteljo, čeprav ne sodijo skupaj, saj je to edini način, da pridejo do "akcije". Tako kot naši študentski neoliberalci in sindikati.

Ne glede na to pa študenti kažejo na to, da kadar imajo ljudje možnost izbire, se mnogi odločijo za neoliberalni trg. Še posebno, če ne vejo, da je to to. Kdo ve, kaj bi izbrali delavci, če jih sindikati in zakonodaja ne bi silili v toga delovna razmerja? Mnogi bodo rekli, da za tak ekstrem zagotovo ne. Sam pravim, da za nasprotni ekstrem tudi ne.