Čas restavracije

Tako so torej minili prazniki nekaj deset tisoč slovenskim državljanom. Pri tem ne gre za množico brezposelnih, za sto tisoč ljudi brez dela in njihovih svojcev, ki so se v nesreči v veliki meri znašli v zadnjem, kriznem letu, ampak za tiste "srečneže", ki imajo redno službo, v kateri osem ur trdo delajo na mrazu, v dežju, snegu ali vročini. In ne zaslužijo dovolj, da bi za božič jedli kaj drugega kot pašteto. Slabše kot brezdomci, še tem v zavetiščih ob praznikih spečejo piško. Ne vem, kako ste se počutili vi, če ste po naključju ujeli ta posnetek, meni se je skrčil želodec.

Moji kritiki mi praviloma očitajo, da nimam pojma o ekonomiji in da pač živimo v kapitalizmu, kjer eni imajo in drugi nimajo. Moj najbolj preprost odgovor je: ne govorim o ekonomiji, ampak o njenih družbenih učinkih, te pa presoja družboslovje. In seveda ljudje na svoji koži. Predvsem pa - ekonomija, ki za svoje rezultate stopa čez mrtve in zlakotnele, ni vredna, da bi teoretično in praktično obstajala. Noben še tako sofisticiran ekonomski izračun, ki nekje drobno spodaj že vključuje toliko in toliko "kolateralnih žrtev" svoje uspešnosti, ne more imeti pozitivne družbene relevantnosti, ker je žrtvoval del te družbe; natančno tako kot velja za politične ali verske sisteme. Družba, ki tega brezosebnega in brezobzirnega izračuna ne zna krotiti in ki ne vzpostavi mehanizmov, ki bodo v dobro vseh brzdali plenilske nagone, ki svoje uspešnosti ne meri po položaju tistega na dnu, nima legitimnosti in ne prihodnosti, vsaj ne take, ki se je ne bi sramovali. Družbe enostavno ne gre brez nadzora prepustiti politikom, bankirjem, ekonomistom in poslovnežem, preveč so oddaljeni od stvarnosti, da bi jo razumeli, jo bili zmožni dostojno osmisliti in voditi v skupno dobro. To najbolje dokazujejo zadnji meseci minulega leta, meseci, v katerih so že jasni sledovi restavracije, težnje ekonomske in politične elite, da bi se razloge in odgovorne za krizo na hitro pometlo pod preprogo, z davkoplačevalskim denarjem dokončno saniralo velike in močne, potem pa bi vsi skupaj lepo pozabili na one, ki so bili resnične žrtve teh velikih iger. Predvsem pa bi pozabili na njihove zahteve po drugačnih pravilih, po pravičnejši delitvi. Bodo že preživeli, saj so pomanjkanja vajeni, ne?

Tudi Slovenija je tako vse bolj država, v kateri tudi polna zaposlenost premnogim ne omogoča več minimalnega preživetja, še več, restavracija se kaže tako, da so revni postali celo predmet ciničnega posmeha bogatih. Tako je Franci Zavrl, eden od slavne četverice, poslovnež in eden najbolj premožnih ljudi v tej državi, na podelitvi gazel, priznanj uspešnim gospodarstvenikom, potarnal, kako je beseda uspeh v Sloveniji postala praktično psovka: "Bi raje živeli v enakopravni družbi siromakov, nerazgledanih in neambicioznih posameznikov? Je res edini pravi pošten državljan danes tisti trpeči, cankarjanski, ki zasluži ne več kot 600 evrov na mesec?"

Ob tem neverjetnem cinizmu, ki si drzne zasmehovati človeka v pomanjkanju, se med množico samih vrhunskih poslovnežev seveda ni našel junak, ki bi Zavrla, to našo Marijo Antoanetko, ustavil, ki bi ga podučil, da je njegovo vprašanje sprevrženo, saj sploh ne omogoča spodobnega odgovora. Ta se namreč glasi: radi bi živeli v enakopravni družbi preskrbljenih, razgledanih, izobraženih in sočutnih ljudi. V družbi, kjer ne bo poskrbljeno le za peščico samooklicanih "gazel", ampak tudi za vse druge, manj hitre.

No, Zavrl je našel tudi krivca za to, da mu posli očitno ne cvetijo več kot nekoč: krivi so politika ("zastrupljevalka vrednot") in mediji ("dobesedno hlastajo za populizmi"). Človek bi počil od smeha: le komu se ima Zavrl zahvaliti za svoj imperij, če ne prav njegovim dolgoletnim brezhibnim odnosom s politiko in državnimi naročili ter tesnim, ljubezenskim, da ne rečem incestnim odnosom z mediji? Bi bil brez teh dveh danes sploh lahko razočaran, ker ga revni ne obožujejo?

Zavrlovi logiki užaljenega parvenijstva se je očitno pridružila tudi Kresalova, ki je na konferenci o liberalizmu ravno tako zatrdila, da je v kriznih časih uspešni postal "grešni kozel, ki služi kanaliziranju sproščanja napetosti, občutkov negotovosti in strahu. To vselej pripravno prazno mesto so v preteklosti zasedle različne skupine - enkrat homoseksualci, drugič izbrisani, tretjič pripadniki kakšne narodnostne ali verske manjšine, danes pa uspešni posamezniki."

Človek ne more verjeti: zdaj je torej položaj izbrisanega, ki je dvajset let brezpraven, primerljiv z bogatimi, za katere si upamo podvomiti, da njihovi neverjetni gradovi niso zrasli zgolj iz čistega uma in trdega dela? Zdaj je torej treba namesto izkoriščanih in prevaranih stopiti v bran onim, ki jim je padel prahec na lakirane čevlje?

Ker so vse lepe reči tri, naj navedem še primer uspešne firme, v kateri se sindikat ni strinjal s pičlo odmerjeno božičnico. Direktor je zato zaposlene pozval, naj se ji s podpisom odrečejo v dobro delodajalca. To je torej nekakšen dvojni salto Marije Antoanete: nič več tisto "jejte potice, če nimate kruha", ampak "kruha nimate, torej dajte potice meni".

Onstran blodenj tistih, ki so izgubili stik z realnim svetom, pa je seveda velika množica ljudi, ki še vidijo in ki razumejo. Dan pred novim letom je pozvonila soseda, ki je nesla otroške stvari na Rdeči križ, in se ponudila, da odnese še naše stvari; bil je dan, ko je čutila, da mora nekaj narediti. Mlad par brez rednih dohodkov bo z novim letom "posvojil" indijskega otroka. Mesečno bosta nakazovala osemnajst evrov, da bi neki otrok dobil možnost šolanja in s tem boljšega preživetja. Punčka bo, ker so strokovnjaki, kot sta pojasnila, ugotovili, da šolanje deklic v tretjem svetu prinese neprimerno večje družbene spremembe na boljše kot podpora dečku. Verjetno je ne bosta nikoli srečala, a bosta lažje živela z mislijo, da sta po svojih močeh nekaj naredila zanjo. Ljudem ni vseeno, ljudje niso brezbrižni do tuje nesreče, so pa pogosto paralizirani od množice nesrečnih in dvoma o tem, kako pomagati.