Konec leta velikih pričakovanj

(Foto: Bojan Velikonja)

Nastaviti termostat planeta tako, da se bo povprečna temperatura povečala za manj kot dve stopinji, bi zahtevalo pedantna navodila za uporabo svetovnega prezračevalnega sistema. Trideset tisoč aktivistov, sto triindevetdeset držav, sto devetnajst državnikov in štirideset tisoč ton emisij, ki so jih izpihali vsi delegati in njihova vozila. Natančno toliko, kot jih ima otoška država Kiribati vse leto. Večje investicije v klimatske spremembe ni bilo še nikoli v zgodovini človeštva. Veličasten projekt Združenih narodov se je končal tako, da so iz pogajanj vrgli vseh trideset tisoč aktivistov, devetdeset uradnih delegatov pa ni moglo skleniti sporazuma. Voditelji petih držav so potem v hotelski sobi na hitro sestavili nekaj, kar bi lahko enostavneje oblikovali po elektronski pošti. Optimističnega načrta akcije ni bilo. Nihče ne ve, kako narediti velik hladilnik, ki bi spravil Zemljo nazaj v okvire normalnih vremenskih napovedi.

Zato smo pa dobili Avatar. Sijajen film, ki je hkrati natančna analiza problema iz Koebenhavna, akcijski načrt, družbena kritika, prelepa zgodba in znanstveni realizem v treh dimenzijah. Zgodba je z našega sveta, dogaja pa se na nekem drugem planetu. Na njem so igralci posodili svoje podobe računalniški grafiki. Ljudje so iz njega poraženi in v dolgi vrsti izgnani na svoj umirajoči planet. Poanta je simpatična. Rešitev ni pri tistih, ki delajo zlo, ampak pri tistih, ki delajo dobro.

Civilizacije pod udarom se znajo prilagoditi. V Koebenhavnu je bila v obtoku ena dobra ideja. Prišla ni iz kroga petih držav, ki lahko kaj naredijo, ampak iz Bangladeša, ki bo občutil posledice tega, da razviti svet ne bo naredil nič. Delegat iz Bangladeša je spomnil, da bo zaradi globalnega segrevanja pol njegove države pod vodo. Ni apeliral na dogovor o drastičnem zmanjšanju emisij ali nenadni spreobrnitvi industrijske civilizacije. Razvite države, ki so zadnjih dvesto let zacvetele s tovarniškimi dimniki, je pozval, naj spremenijo migracijsko politiko. Nekaj deset milijonov ljudi bo zaradi segrevanja trajno poplavljenih. Logično je, da se odselijo v višje kraje v Evropi in Združenih državah. To je prava dilema za razvite. Zmanjšati emisije ali povečati priseljevanje iz Azije in Afrike.

Razvite družbe se od vsega na svetu najbolj bojijo velikih množic ljudi. To bi moralo delovati.

Letošnje leto bo ostalo zapisano kot leto, ko so se veliki in močni politiki uspešno smešili. Pogled vsega sveta je bil usmerjen v udobno in prostorno dvorano pogajanj. Barack Obama, Lula da Silva, Manmohan Singh, Wen Jiabao in Jacob Zuma so medtem skrivaj pisali prazen papir. Obama je bil v sijajnem položaju, ker se je dober teden pred tem moral hkrati zahvaliti za Nobelovo nagrado za mir in utemeljiti nadaljevanje svetovne vojne proti zlu. Sijajen govor, zletel je v prazno. Kaj je že rekel poleg tega, da bo poslal trideset tisoč vojakov v Afganistan? Ušlo je iz spomina, ampak bilo je nekaj o miru na svetu.

Ob koncu leta je bil v dobri družbi. Papež Benedikt je svoje delo posvetil reevangelizaciji laičnih družb. Veliko delo in svete besede. To se bo pozabilo. Spomnili se bomo, kako je prav v noči, ko Božiček nosi darila, ženska v rdeči obleki preskočila ograjo in ga podrla na tla. Skrbna koreografija, ki narekuje, da papeže vidimo samo v kraljevskih pozah, se je podrla. Fotografi so med ceremonijami najbolj nadzorovan poklic na svetu. Ne pustijo jim slikati ničesar razen pompoznosti. Kaj se je zgodilo, sploh ne bi vedeli, če ne bi goreči verniki z mobilnimi telefoni posneli atletskega skoka in posvetno zmedo, ki mu je sledila. Ob vsem veselju do dirigiranih informacij se kontrola podobe ne obnese več.

Nihče tega ne plačuje tako drago kot Mahmud Ahmadinedžad. Fotoaparati na mobilnih telefonih demonstrantov učinkovito razbijajo harmonično sliko pobožne iranske družbe, ki jo ponuja državni propagandni aparat. Iranske verske oblasti dovolijo samo objavo ceremonialnih govorov in političnega teatra. Ahmadinedžad je letošnjega junija v Iranu izpeljal državni udar in islamsko republiko pretvoril v islamsko diktaturo. Resničnost političnega življenja je takoj poskušal pretvoriti v običajno fikcijo. Na protestih proti preočitno potvorjenemu volilnemu rezultatu je bilo na ulicah Teherana tri milijone ljudi. Reakcija oblasti je bila, da protestniki niso resnični in da so tuji agenti. Da bi jih naredili za neresnične, so policisti razbili vsako profesionalno kamero, ki so jo videli. Če ni slik, ni protestov. Potem so aretirali domače novinarje in izgnali tuje. Izključili so sistem mobilne telefonije, zabrisali signale satelitskih televizij, upočasnili internet in blokirali komunikacije. Iran so zagrnili v temo in objavljali samo posnetke množičnih procesov, na katerih so obtoženci priznavali, da so tuji agenti. Vsi tuji agenti so končali v zaporih. To bi moralo delovati. Še vedno je.

Pa ni. Med tem, ko se je zahodni svet ukvarjal z iransko jedrsko tehnologijo in se pogajal z Ahmadinedžadom, so se protesti nadaljevali. Množične aretacije in policijsko nasilje niso pomagali nič. Demonstrantov ni bilo videti, globoko v jesen pa so protestirali na ulicah, univerzah in v mošejah.

Ahmadinedžad velja za norega, v najboljšem primeru za neumnega fanatika. To je nesporazum. Njegov govor na konferenci v Koebenhavnu je natančno analiziral razmerje med energetskimi potenciali sveta in globalnim segrevanjem. Njegova interpretacija nacionalne potrebe po razvoju jedrske tehnologije je popolnoma smiselna. Kritika razmerja moči na Bližnjem vzhodu je utemeljena in ne dela drugega, kot da oblikuje strategijo zaščite nacionalnih interesov velike države.

Demonstranti proti njegovemu režimu nimajo težav z iransko nacionalno agendo. Protestirajo zato, ker je režim ajatol, revolucionarne garde in verskih milic potvoril volilni rezultat in vpeljal diktaturo. Iz drobcev, ki pronicajo skozi filtre, se kaže slika množičnega upora proti uzurpaciji oblasti. V Koebenhavnu so demonstrante utišali, v Teheranu ni uspelo.

To ni najslabši konec leta.