Tako, kot bi lahko bilo

(Foto: Jaka Adamič)

Trem od štirih se ni ljubilo spremeniti niti originalnega naslova. To sicer ni glavna tema te kolumne: omenjam kvečjemu zato, ker je osrednja tema vprašanje, ali je mogoče zgodovino prikazati tako, kot je bilo; zraven pa še retorično podvprašanje, ali je zgodovina morda bolj verjetna, če se viri glede nje strinjajo.

Roman Dimitrija Rupla z naslovom Predsednik ali Tako, kot je bilo (Globokarjev rokopis) je politični triler o dogodkih v Sloveniji od začetkov demokratizacije in osamosvajanja pa do vstopa v EU in članstva v Natu. Žanrska oznaka naj bralcev ne zavede: Predsednik ni politični triler v dobesednem pomenu, kot so to recimo romani, non-fiction knjige ali filmi Mandžurski kandidat, Vsi predsednikovi možje, München, Prisluškovanje, JFK in podobni. Vedeti moramo, da je Rupel svoj zadnji roman napisal pred približno dvajsetimi leti torej približno takrat kot jaz sam svojo morda zadnjo literarno kritiko in da se ga v formalnem smislu še danes drži takrat popularni postmodernistični pristop tako rekoč odstotnega, za izmišljeno osebo skritega avtorja, ki v nenavadnih okoliščinah odkrije skrivnosten in razburljiv neliteraren tekst, metatekst, ga z borgesovsko eruditskim mistifikatorstvom navidez vzorno uredi, opremi z opombami in pripombami, razloži ozadje pri čemer seveda vse skupaj le še bolj in bolj zapleta in se pri tem poigrava z mešanjem žanrov in stilnih, jezikovnih nivojev ter brisanjem mej med literarnimi in zgodovinskimi identitetami, med dejstvi in fikcijo.

Dvajset let pozneje to ne deluje postano, niti démodé. Deloma zato, ker je vse skupaj kar zabavno in privlačno, spet po drugi strani pa v Sloveniji tako malo beremo in pišemo knjige (in o knjigah), da se česa takega niti ne bi mogli naveličati.

Mnogi so prepričani, da je Ruplova knjiga roman a clé, njegov politični obračun z nasprotniki, ki si jih je v svojem življenju politika in predvsem zunanjega ministra nabral nič koliko. V Predsedniku dejansko nastopa cela plejada oseb, ki radovednega in predvsem politično, medijsko in tračarsko indoktriniranega slovenskega bralca kar same od sebe navajajo k iskanju paralel ali modelov iz resničnega življenja. Tu je bil Rupel dejansko postmodernistično prebrisan: nekatere osebe iz romana res imajo Doppelgängerja v resničnosti; a ker ta identifikacija pri nobeni osebi ni popolna, je bralčeva zbeganost ali celo nejevolja še tem večja; in da bi bila literarna "zmeda" še hujša, Rupel gladko omenja tudi resnične (prepoznavne) osebe in dogodke.

Predvsem pa gre v romanu za fiktivno slovensko zgodovino zadnjih dveh desetletij. A to seveda ni navadna fikcija: to je fikcija le toliko, kolikor osebe obstajajo in kolikor so se dogodki zgodili v okviru teksta, deklariranega in percipiranega kot roman. Ni pa to fikcija, če vsebino razumemo kot paralelno realnost, ki se je imela možnost udejanjiti, vendar se zaradi navidez nepomembnih, pozabljenih ali spregledanih dogodkov na določenih zgodovinskih bifurkacijah pač ni. Ruplov roman se bere kot znamenita knjiga zgodovinarja Nialla Fergusona Virtual History: Alternatives and Counterfactuals, ki z upoštevanjem dogodkov, ki so se sredi XVII. stoletja skoraj zgodili, celotno svetovno zgodovino do konca XX. postavi tako rekoč na glavo in s tem eliminira deterministično neizogibnost.

Tako nam je Rupel naslikal Slovenijo, ki jo je fiktivno sosledje možnih dejanj in dogodkov vse po zaslugi realnih (realističnih) premetencev, grabežljivcev, ignorantov, egoistov in zlonamernežev pripeljalo od ambiciozne in obetavne male države do operetno totalitarne, dinastično incestuozne in naravnost zarukane psevdokneževine, ki se panslovansko brati z vzhodnoevropskimi diktatorji in kjer ugrabljajo ali celo ubijajo redke preostale poštenjake in svobodomislece, nazadnje pa se zaplete še v vojno s sosedi.

Pravi triler pa Ruplov roman ne more biti tudi zato, ker je preveč smešen. Avtor duhovito in zabavno opisuje groteskne zaplete in karakterje z obilico ironije (in samoironije) in cinizma do notranje in mednarodne politike in medijev, kakršnih smo pri njem vajeni že od prej, le da je vse to tu našlo bolj pravo mesto. Kljub temu pa se bojim, da kot nekdanji zunanji minister ne bo naletel na odobravanje bralcev in kritikov. Ljudje namreč ne verjamejo, da je morda najbolj verodostojna zgodovina tista, ki preteklost opisuje tako, kot bi lahko bilo, in da preteklost ni odvisna od tega kot je te dni zapisal zgodovinar Andrej Pleterski , kar si o njej danes mislimo.

Dimitrij Rupel: Predsednik ali Tako, kot je bilo (Globokarjev rokopis). Založba Vale-Novak, Ljubljana 2009. ISBN 978-961-259-055-0, CIP 821.163.6-31. 29,90 EUR.