Na pogorišču vesoljnih televizijskih razsodnikov

Televizija je ena navadna škatla, iz katere smrdi po prežganih zvezdah, zaudarja po postanih vsebinah in vse razvodeni ob pomanjkanju duha tistih, ki odločajo o programih. Tako pesimistično sem razmišljal zadnje dni, ko sem na ekranih zijal neke preglede in povzetke ter ugotovil, da se skoraj ničesar ne spominjam. Vse je izpuhtelo. Jasno, saj ne gre za nič drugega kot za obrate hitre prehrane. Fast foode, po katerih ostaneta slab okus v ustih in odločitev, da tja ne stopimo več.

To leto sem velikokrat sprejel odločitev, da športnih komentatorjev na nacionalki ne bom več poslušal. Tistih v zimskih športih pa sploh ne. Ampak v torek me je Urban Laurenčič s svojim strganim dretjem med zmagovito vožnjo Andreja Jermana spomnil na čase, ko nam ni bilo vseeno. Ko smo dejansko zijali in trepetali za junake belih strmin in zraven sprejemali obljube, nore odločitve ali stave. Spet nas je vrnil v stanje skupinskega delirija ter dajal občutek, da se vsaj nekaj minut svet vrti okoli nas. Ja, fin je občutek, ko nam drugi gledajo v hrbet in nas trepljajo po ramenih. In v bistvu si bom to leto zapomnil točno po tem. Kako smo sesuli velesilo v nogometu, skoraj osvojili košarkaški vrh in preko smučarskih zmag dokazovali sosedom ter alpskim velesilam, da nas morajo poiskati na zemljevidu eksotov.

In nacionalka je tudi vedno bolj podobna neki eksotični instituciji. Na njej se obnašajo, kot da živijo na otočku, kamor ne seže noben signal, noben duh časa. Zadovoljni so s tem, da obdelujejo svoje vrtičke, in vsak glas s strani razumejo kot napad na avtonomijo in vmešavanje politike v suverenost rajskega otoka. Ja, za mnoge je nacionalna televizija res podoba raja. Predvsem za tiste, ki so v rangu urednikov. Težko jih boste prešteli, ampak bojda jih je več kot petdeset. Še težje pa boste prešteli tiste, ki so brez nazivov in jamrajo iz dneva v dan. Eni nad razmerami v hiši, drugi nad vsemi nami, ki jih ne razumemo in jih pavšalno mečemo v isti koš. Pritoževanje nad vsem je bilo od nekdaj poseben šport zaposlenih v tej bajti. Če si bil tam zadovoljen, je bilo s teboj nekaj narobe.

Pred letom dni sem se spraševal, kaj je narobe s to hišo, da je treba spet na novo pisati zakon o RTV. Odgovor je bil preprost: ker delajo slab program in tekmujejo s komercialko. Ob koncu letošnjega leta se k tej ugotovitvi lahko le še doda mala opomba: vsi, ki vodijo nacionalko, niso le izgubili programskega kompasa, ampak tudi zdrav razum. Razum, ki bi jih že enkrat opomnil, da tam ne opravljajo vesoljnega poslanstva političnega razsodnika ali slednika, temveč vodijo le medijsko hišo. Da imajo v rokah medij, ki se mora obračati hitro. Razvijati svoje vsebine in iskati gledalce, ne pa jih krasti konkurenci.

Skratka, za vse to ne potrebujemo novega zakona. Le novo posadko. In kakšen popravek. Zato tudi sam k šestim členom, ki sem jih zapisal pred letom dni, dodajam amandamaje.

1. člen: K prepovedi oglaševanja se doda naslednji stavek:

"Na nacionalni TV je dovoljeno oglaševati vsem slovenskim podjetjem, ki ponujajo domače izdelke."

S tem dodatkom se bo nacionalni medij vključil v oživitev slovenskega gospodarstva. Vodstvo se lahko tudi odloči, da posameznim podjetjem prizna do 99-odstotni popust.

2. člen: K ukinitvi dveh programov se sprejme opomba:

"Ukinejo se vsi trije programi. Oblikuje se nov program, katerega vsebino vsak mesec izglasujejo gledalci v telefonskem glasovanju."

S tem bomo končno dosegli, da se ne bo nihče pritoževal, da mora gledati nekaj, kar ga ne zanima. S temi telefonskimi glasovi bi se nadomestil tudi izpad dohodka iz naročnine (glej peti člen).

3. člen: K ukinitvi programskih svetov se doda stavek:

"Ukinejo se tudi vsa uredništva."

Jasno, saj njihovo vlogo prevzame televoting.

4. člen: K prepovedi klicanja politikov na televizijo se primakne še ena prepoved:

"Politikom se določi mesečna kvota nastopanja v minutah. Ko jo presežejo, se jim vrata v oddaje zaprejo."

Dovolj je bilo politikov, ki nalagajo ene in iste monade iz dneva v dan. Gre za higieno in očiščenje odvečnih smeti že tako onesnaženega medijskega prostora.

5. člen: K ukinitvi naročnine še pojasnilo:

"Televizija se financira iz števila telefonskih klicev in iz proračunov ukinjenih minstrstev."

Gre za še večjo preglednost in načelo, kolikor klicev, toliko muzike.

6. člen: K zahtevi, da morajo vsi zaposleni imeti radi televizijo, se pripiše:

"Ta ljubezen pa ne sme pripeljati do tega, da se televizijci poročajo med seboj. Takšne zveze so prepovedane."

Končno se bo tudi na televiziji reklo odločen ne klientelizmu in nastanku raznih družinskih hobotnic.

Ostaja pa iskrena želja, da gledalci nehate množično zapuščati programe nacionalke. Na koncu predora je vedno luč. Vseeno pa velja, da naj zadnji gledalec to luč tudi ugasne…