Grešniki, svetniki in oni vmes

Z nagradami, odlikovanji je vse večji križ. Lokalno in globalno. Če se ozremo samo v zadnje letošnjo četrtletje, nas je v začetku oktobra vrgla na hrbet odločitev Nobelovega odbora, da letošnjo mirovno nagrado podeli ameriškemu predsedniku Obami za tisto, kar naj bi šele storil. Zgodbe ne gre pogrevati, omeniti velja le, da je bil očitno slabo premišljen sklep petčlanskega odbora videti še bolj bizaren na decembrski podelitvi, ki je sledila Obamovemu sklepu o razširitvi vojne v Afganistanu.

(Foto: Matej Povše)

"Varnostno odlikovanje", ki ga je po presoji slovenskega predsednika Türka ob obletnici preprečitve mitinga resnice dobil sekretar za notranje zadeve iz predosamosvojitvenih časov, je zunaj Slovenije vznemirilo samo nekaj dodatno poučenih ljudsko obarvanih evroposlancev. Pravi domači kažin nas še čaka, zato bodi dovolj tudi o tem.

Neke vrste odlikovanje je svetništvo. Papež Pij XII., ki je vodil kristjane skozi grozote druge svetovne vojne in po trditvah večine Judov mižal ob holokavstu, je na poti proti njem že skoraj pol stoletja. Sedanjemu papežu Benediktu XVI. se je zazdelo primerno, da postane Pij svetnik pred odprtjem vatikanskih arhivov iz tiste dobe, in je sredi decembra podpisal odlok o njegovih herojskih krepostih kot predzadnjo fazo pred beatifikacijo. Če je bilo ob prejšnjih iskanjih kreposti Pija XII. še slišati širše negodovanje, so zdaj zagodrnjale le judovske organizacije.

V vseh treh primerih je kontroverznosti na pretek, a imajo tako zagovorniki kot kritiki odlikovancev in podeljevalcev na razpolago dovolj argumentov, da njihovo nasprotovanje ali podpora zvenita smiselno. To pa bi težko trdili za nagrado, za katero se podaljšan nominacijski rok izteka prihodnjo sredo in bo nagrajencu (ali največ trem) navrgla 300.000 dolarjev.

Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (Unesco) naj bi prihodnje leto prvič podelila mednarodno nagrado s področja tako imenovanih "life sciencies", to je znanosti, ki zadevajo življenje vseh organizmov od rastlin in živali do človeka. Njeno polno ime se glasi "UNESCO-Obiang Nguema Mbasogo International Prize for Research in the Life Sciences", namenjena pa je posameznikom ali institucijam za projekte, ki izboljšujejo človekovo življenje. Pobudnik je, kot pove že sama, predsednik Ekvatorilane Gvineje Obiang Nguema Mbasogo, katerega fundacija je vanjo prispevala tri milijone dolarjev - pol za nagrade, pol za stroške.

Tri milijone dolarjev pomeni pol odstotka po Forbesu izračunanega premoženja 67-letnega pučista, ki po krvavem vojaškem udaru proti svojemu diktatorskemu predhodniku Maciasu Nguemi z nekoliko blažjimi metodami vlada Ekvatorialni Gvineji že cela tri desetletja. Denar, položen na poseben račun Unesca, je namenjen petim nagrajencem v prihodnjih petih letih, nato pa bosta donator in generalni direktor Unesca pretehtala nadaljnjo usodo Mbasogove nagrade. Zamisel se je slednjemu porodila pred dvema letoma, zanimiva se je zazdela takratnemu generalnemu direktorju Japoncu Koičiru Matsuri, uradno pa so ji prikimali, ko se je tudi izvršni odbor Unesca strinjal, da je v duhu politike te organizacije, ki ni zadolžena samo za spodbujanje mednarodnega sodelovanja v izobraževanju, znanosti in kulturi, ampak zavezana k splošnemu dvigu kakovosti življenja ljudi po svetu.

Raziskave s področja kakovosti življenja imajo pri tem nedvomno pomembno vlogo in je njihovo spodbujanje dobrodošlo. Zagotovo pa je kakovostno življenje težko povezati z Obiangom Nguemo Mbasogom. Pravzaprav ne neposredno z njim, saj je za kakovost lastnega življenja in podobno udobje sorodnikov izdatno poskrbel, drugače pa je z njegovimi podaniki. Njim namreč od bruto domačega proizvoda, ki po podatkih Svetovne banke na glavo prebivalca za prek 1000 dolarjev presega slovenskega, ostajajo samo drobtinice. Trajnostni razvoj, človekove pravice, medsebojno spoštovanje in odpravljena revščina, kot Unesco opisuje svoje osrednje vodilo, se v Ekvatorialni Gvineji v praksi kažejo kot pohlepno izčrpavanje naravnih virov (nafte), tridesetletna diktatura z volilnimi goljufijami, splošna korupcija, dve tretjini od nekaj prek 670.000 prebivalcev te male afriške države pa živita pod pragom revščine.

Mbasogo, prepričan, da je vsaj polbog, če že ne bog svojim podanikom, po tej plati ne zaostaja za svojim predhodnikom, le da ni nasledil Maciasove krvoločnosti, zaradi katere je v prvih desetih letih samostojnosti nekdanjo špansko kolonijo zapustila več kot tretjina tamkajšnjega prebivalstva, skoraj 100.000 pa jih je umrlo pod režimskim nasiljem. Del stričeve strahovlade je bil tudi sam, saj ni bil le visok časnik v tamkajšnji vojski, ampak direktor še dandanes zloglasnega zapora Playa Negra na otoku Bioko, hkrati pa so ga zaradi njegove vloge pri utrjevanju Marciasove vladavine poimenovali za njegovega Heinricha Himmlerja. Sam prevrat, ki ga je Mbasogo izvedel leta 1979, je bil bolj maščevalno naravnan, saj je dal Marcias usmrtiti njegovega brata. Med afriškimi diktatorji Mbasoga mnogi uvrščajo celo pred bolj razvpitega zimbabvejskega voditelja Mugabeja in je dolga leta preživel v nemilosti ameriške administracije, čeprav ta pri samodržcih nima ravno rahlega želodca. Povod je bil odrečeno gostoljubje veleposlaniku Johnu Bennettu leta 1994 in njegova ocena, da državo vodi v prepad predsednikova kriminalna družinska konspiracija. Za časa Busha mlajšega je ta ocena zvodenela, takratna državna sekretarka Condoleezza Rice pa ga je razglasila za dobrega ameriškega prijatelja, za kakršnega velja tudi pri britanskih in francoskih oblastnikih.

Varuhi človekovih pravic po svetu od nove generalne direktorice Unesca Bolgarke Irine Bokove zahtevajo, da konča hinavsko kolaboracijo z Mbasogo, a ostajajo brez odgovora. Nič čudnega. V skladu s krščansko tradicijo zahodne civilizacije je trgovina z odpustki (ali nagradami) povsem sprejemljiva - lahko jih kupujemo, podarjamo ali kot hkratni grešniki in svetniki lagodno živimo življenje nekje vmes.