Razne slovenščine

(Foto: Luka Cjuha)

A zakaj bi z dvojino na primer bremenili zidarja iz Međimurja? Ne nazadnje bi mu bilo težiti s tem, da preden pomeša omet, posklanja "dve opeki", neživljenjsko in samomorilno. Že tako ga čakaš mesece. Tudi zato me slovenščina marsikoga ne moti. Njena drugačnost je prenekaterikrat nadvse zabavna. Kot v primeru trenerjev in igralcev v športnih poročilih, ki se jim v izjavo mimogrede prikrade kak: "prodal mu je lažnjaka" ali "ukliziu mu je" ter podobno. Ker to nekako spada zraven. Je govorica panoge, ki je pač pod močnim vplivom južnoslovanskih akterjev, podobno kot računalničarjem ne moreš zameriti vseh "slashev" in drugih angleških profesionalizmov.

Nekaj podobnega bi se dalo reči za jezik v Vojnovićevi knjigi, tako imenovano fužinščino, ki jezikovne puriste tako zelo razburja. To je enostavno ena od slovenščin oziroma hibrid slovenščine z južnoslovanskimi jeziki, ki je lahko nastala samo tukaj in je ne govorijo nikjer drugje. Naša je. Je jezik življenja. Tukajšnjega življenja. Podobno kot je gorenjščina polna germanizmov ali primorščina polna italijanskih izrazov. Vse to in še kaj se mi zdi izvrstno besedno podrastje, ki slovenščino na neki način pestri. Ker gre tudi za različne logike razmišljanja, raznolikost logik, je pa samo dobrodošla. V soboto zvečer je predmestnežu na primer uspelo besedo informacija izgovoriti v ritmu besede demokracija, kar je navrglo izraz, ob katerem bi se kak fukojamno ambiciozen verjetno že videl slavnega od tega, kako blestečo teorijo bi lahko razvil.

In nemara je lahko samo Dolenjec, s katerim sva nekoč družno premetavala vreče v nekem skladišču, ugotovil, da sem: "Besednuzakladen." A zakaj sem potem zadnjič, ko sem gledal razpravo o novem medijskem zakonu, osuplo pobulil ob izvajanjih predsednika sveta za radiodifuzijo dr. Dejana Jelovca. Gospod je dajal vtis, kot da slovenščine ne obvlada dobro, na to so navajali spodrsljajčki kot na primer, da je namesto dvajset rekel dvadeset. A v čem bi bila lahko zagata?

Reči, da to, kar je dovoljeno nam "civilistom", ki ga z jezikom lahko biksamo, kolikor hočemo, ne more biti dovoljeno ljudem na tako ključno državotvornih pozicijah, kot je deljenje frekvenc, se pač ne zdi dovolj prepričljiva razlaga. Bliže odgovoru je pomislek, da so oni stebri družbe ali vsaj manekeni deklariranega, deklarirana vrlina te (in večine držav) je pa jezik. No, dejansko gre za to, da na takšnih pozicijah pač ni dovolj, če človek zmore v slovenščini ločevati hamburger od solatnega preliva, ampak je nadvse zaželeno, če loči nianse, kot na primer jazz z ozkim e od jazza s širokim e v izgovorjavi. V tem se na primer skriva ljubka razlika v dojemanju na videz istega, ki pa je osebek, ki ima težavo z besedo dvajset, močno sumim, ne more dojeti. Vseeno pa odloča, kaj bo na radiu in TV.