Beg pred zakonom

Iz velikega pomorskega oporišča so popoldne odplule vse vojaške ladje. Če bi ostale v privezih, bi jih vrglo na obalo. Avtocesta I-95, ki pelje na sever, je bila popolnoma zasedena z neskončno kolono avtomobilov, poltovornjakov in počitniških vozil. Polovico mesta se je pred ujmo umikala proti Washingtonu in New Yorku. Na obali so z lesenimi plohi zabijali izložbe marketov in utrjevali vrata hiš.

Receptorka v hotelu v obalnem naselju Virgina Beach mi je dala dve sveči, dve steklenici vode in rolo širokega lepilnega traku za šipe. Zdelo se mi je, da pretirava. Nebo je bilo sinje modro, z morja je pihal lahen vetrc. Vprašal sem jo, kako bom vedel, da hurikan prihaja na obalo. "Najprej bo šla elektrika," je odgovorila popolnoma mirno. "Potem bodo šli telefoni. Ko bo morje zalilo recepcijo, boste vedeli, da je tu."

Vse se je zgodilo natančno v tem vrstnem redu. Veter je počasi začel pihati vse močneje in sredi noči dosegel hitrost 150 kilometrov na uro. Ni pihal v sunkih kakor burja, ampak je stalno povečeval hitrost in pihal ves čas v isti smeri brez predaha. Mesto se je nekaj časa upiralo in potem popustilo. Odpadli so vsi neonski izveski, velik znak McDonaldsa se je polegel na tla, naoknice so poletele kot ptiči, lope na dvoriščih so se sesedle, drevesa so se zlomila, začela hoditi, s hiš je luščilo strehe. Začel je padati močan dež. Okrog polnoči je morje zalilo recepcijo.

Mesto je bilo zjutraj opustošeno. Imelo pa je srečo. Ni ga zadelo oko hurikana, ampak samo njegov severni rep. Na obalo je udaril kakšnih petdeset kilometrov južneje in spremenil geografijo. Odnesel je pol otoka Hateras, razdejal peščeno otočje pred obalo in se po kopnem usmeril proti severu naravnost v Washington. Podiral je vse pred sabo. Šest milijonov ljudi je bilo dva tedna brez elektrike in telefona, cela naselja so bila poplavljena, umrlo je šestnajst ljudi, ki jih je nevihta ujela na prostem. Neurje je zajelo celo vzhodno obalo Amerike, posledice so čutili do meje s Kanado.

Zjutraj je bilo na letališču v Norfolku nebo kristalno čisto in sijalo je sedem sonc. Hotel sem kupiti letalsko karto za New York, pa so mi z južnjaško dobro voljo priporočili, naj počakam nekaj dni. Na letaliških stezah so ležala drevesna debla, razmajalo je nekaj hangarjev in poškodovalo radarje. Dali so mi še zadnje vozilo, ki so ga imeli v pisarni za najemanje avtomobilov. Ponudili so mi ga kot potniški avtomobil. Bil je dolg šest metrov, težak skoraj tri tone, vlekel pa ga je šestlitrski motor z osmimi valji.

To je bilo dve leti prej, preden je stopil v veljavo kjotski protokol, vendar se je že nekaj let govorilo o podnebnih spremembah. Ob Izabeli so se tudi skeptiki začeli vpraševati, ali gre za naravni pojav ali za kaj drugega. Na sedežu Združenih narodov v New Yorku so konference o podnebnih spremembah počasi začele izpodrivati veljavo diskusijam o politični ureditvi sveta, nastanku novih držav po padcu berlinskega zidu in kršitvah človekovih pravic. Medtem ko se je svet odpravil na vojno v Irak, je bilo v neskončnih hodnikih čutiti, da so v zraku problemi, večji od politike. Pravega konsenza pa ni bilo. Slišati je bilo napovedi o skorajšnjem koncu sveta zaradi emisij toplogrednih plinov in trditve, da so podnebne spremembe naravni pojav, ki bo minil sam od sebe. Znanost, politika, propaganda, meteorologija in občutki, da se res nekaj čudnega dogaja, so se pomešali.

"Do podnebnih sprememb dokazljivo prihaja," mi je odgovoril sodelujoči na eni od konferenc v Palači narodov. "Veliko je indicev, ki kažejo, da so posledica človeškega delovanja."

Poleg termoelektrarn, težke industrije in požiganja gozdov so se veliki avtomobili pojavljali kot glavni krivci. Ko sem pognal v življenje osem valjev najetega avtomobila, se mi je zazdelo, da razumem, v čem je problem. Voziti po cesti tri tone jekla, da sem se sam premaknil od Norfolka do New Yorka, je bilo dovolj absurdno. Šestlitrski motor je bil dovolj močan, da bi za seboj lahko vlekel še tri tone tovora. Nekje na poti sem v rezervoar nalil sto litrov bencina. To res ni imelo nobenega smisla. Hkrati pa se je bilo z vso odvečno silo udobno in prijetno voziti po praznih avtocestah in se izmikati oviram na poti. Občutek varnosti je bil privlačen, moč v rokah fantastična. Vožnja ogromnih avtomobilov po neskončni pokrajini vzbudi prepričanje, da je napredek neposredno povezan s svobodo in da ne eden ne druga nimata meja. Hkrati je novinar Chrisopher Lydon na mreži javnih radijski postaj vodil dolg pogovor s kopico sogovornikov o tem, ali so vse močnejši viharji na Atlantiku neposredno povezani s prostornino motorjev v avtomobilih, poceni nafto in blagostanjem zaradi cenenih izdelkov, ki so v ladijskih konvojih prihajali iz Azije.

Med tehtanjem viharja v eni roki in blagostanja v drugi zaskrbljenost za okolje ni imela možnosti. Prostovoljno se temu ne bo odrekel nihče. Velike avtomobile in tovarniške dimnike je treba prepovedati z zakonom. Tako kot so civilizirane države prepovedale smrtno kazen, bi morale z zakonom prepovedati tudi smrt planeta.

Letos je v pričakovanju svetovne konference o podnebnih spremembah v Koebenhavnu postalo popolnoma jasno, da lahko samo globalni zakon ustavi učinke globalne ekonomije na okolje. Nekakšen konsenz, da je to problem, je približno vzpostavljen. Tudi to, da je problem političen in ne meteorološki, se zdi samoumevno. 193 držav in trideset tisoč ljudi je nekaj tednov govorilo o tem. Potem ko so se o tem pogajali dve leti. Toliko besed na kvadratni centimeter ni bilo še nikoli izrečenih o nobenem problemu. Tri strani končnega dokumenta pa sestavlja enega najbolj praznih papirjev vseh časov. Namesto zakona smo dobili bledo priporočilo. Ob podnebnih spremembah se je politična govorica sesedla sama vase. Veliki avtomobili in visoki dimniki so ušli zakonu.