Novice.Dnevnik.si Debate/Kolumne

S stres testi nad stres

V letošnjem letu je dno dosegla najhujša povojna gospodarska kriza razvitega sveta. Ob prehodu v novo koledarsko leto lahko tako v medijih spremljamo intenzivno diskusijo o tem, kateri bodo gospodarski izzivi v naslednjem letu.

Igor Masten 

Dejstvo je, da so razmere daleč od na videz brezizhodnih, kot se je ekonomistom zdelo pred letom dni. Depresija iz tridesetih let se zaradi zgodovinsko agresivnih odzivov denarne in fiskalne politike ni ponovila. Obenem pa velja, da bodo gospodarske razmere leta 2010 v splošnem še zelo nestabilne, po približno šestih mesecih zatišja pa se tudi za banke obetajo burnejši časi.

Vstopili smo v stanje počasnega gospodarskega okrevanja, ki bo za mnoge banke neudobno. V njihovih bilancah se bodo namreč začeli kazati negativni vplivi recesije na finančno zdravje komitentov bank. Negativne posledice krize v letu 2009 bodo z objavo bilanc podjetij tudi "uradno" postale polno razkrite. Podobno velja za denarni tok. Verižna soodvisnost v navezavah med dobavitelji in kupci lahko marsikateri negativen šok absorbira, istočasno pa se ob dolgotrajnejših težavah šele čez določen čas pojavi v pravi obliki plačilne nesposobnosti. Udarcem na kapitalsko ustreznost zaradi morebitnih odpisov naložb v toksične vrednostne papirje sledi drugi val pritiskov zaradi splošnega slabljenja kreditnega portfelja v recesiji. Slovenske banke niso bile bistveno prizadete v prvem valu, nadpovprečna globina recesije v gospodarstvu, katerega podjetja so nadpovprečno zadolžena, pa jamči, da bodo glede na naše zahodne sosede nadpovprečno obremenjena v drugem valu pritiskov na kapitalske ustreznosti.

Prehod iz recesije v fazo počasnega okrevanja je že dovolj, da vlade in centralne banke na glas razmišljajo o dinamiki izhodne strategije. Za banke to pomeni dvoje. Prvič, državnih garancij in neposrednih pomoči bo počasi konec. Najprej zato, ker si jih države vse težje privoščijo (primer Grčije nas uči, da tudi bankrot držav članic območja evra ni nekaj nemogočega), obenem pa tudi zato, ker je v času okrevanja potreba po teh ukrepih manjša. Drugič, udobja izobilja poceni finančnih virov je konec. Centralne banke so se na pomanjkanje zaupanja v finančnem sistemu in likvidnostni krč odzvale z dobesednih zalitjem trga z denarjem po rekordno nizkih obrestnih merah. Zdaj se že dogaja umik nekaterih instrumentov tako imenovanega kvantitativnega sproščanja in glasnih napovedi povišanj obrestnih mer, ki so jih trgi že pred časom zajeli v svoja pričakovanja o prihodnjih obrestnih merah. Položaj krivulje donosnosti na evropskem trgu denarja tako jasno kaže, da bodo banke svoje dolžniške vire pridobivale precej dražje. V bankah lahko tako v letu 2010 pričakujemo poslabšanje že tako slabih poslovnih rezultatov in boj za ohranjanje kapitalske trdnosti, v katerem zna marsikatera banka, tako kot avstrijski Hypo, podleči.

Vse to se bo zgodilo v letu, ko bodo potrebe po refinanciranju dolžniških virov evropskih bank rekordno visoke, saj bodo v letu 2010 zapadle rekordne količine bančnih obveznic. Hkrati bodo rekordno visoke potrebe držav po financiranju javnega dolga. Na trgu obveznic bo tako rekordna gneča na strani povpraševanja, v kateri je vse prej kot modro pričakovati, da se bo prav vsaka banka lahko nemoteno in poceni zadolžila, saj niti državna jamstva po peripetijah Grčije ne bodo vsa vredna toliko, kot so bila do zdaj.

Ob negativnem razvoju dogodkov novi pretresi na finančnem trgu nikakor niso izključeni. V tem primeru finančni sistem ne bo mogel zagotoviti potreb po financiranju okrevajočega gospodarstva, kar lahko postane ključna ovira vzdržnosti okrevanja samega. To pomeni, da je tudi za slovenske gospodarske rezultate naslednje leto ključna kapitalska kondicija naših bank.

Ta trenutno ni blesteča pa niti porazna ne, in to kljub upoštevanju dejstva, da še marsikaj gnilega v bilancah ni razkritega. Kako v takšnem stanju zagotoviti, da se bodo slovenske banke v gneči pri pridobivanju virov naslednje leto odrezale dobro? Po mojem mnenju bi bil zelo dober način spremeniti odnos do kapitalskega trga in mu ponuditi bistveno več informacij o lastni kapitalski moči (če obstaja), kot je bilo do zdaj običajno.

Zaradi vpliva krize in z njo povezanih negotovosti je najustreznejši način podajanja informacij o kapitalski moči prek tako imenovanih stres testov. Stres testi so testi sposobnosti preživetja banke v ekstremnih ekonomskih razmerah. Uporabljajo jih regulatorji za preverjanje finančnega zdravja bančnega sistema kot celote (makro stres testi), v bankah, ki jih znajo narediti, pa se preverja robustnost banke same (mikro stres testi). V izostrenih razmerah pri pridobivanju virov, ki se obetajo za leto 2010, bodo med bankami, katerih razpoznavnost na mednarodnih trgih ni ravno velika (med take spadajo tudi naše), nedvomno v prednosti tiste, ki bodo investitorjem kot dokaz lastnega finančnega zdravja sposobne ponuditi rezultate lastnega rigorozno narejenega stres testa. Razlog za lastno izdelavo testa je v informacijah o portfelju, ki jih ima popolne le banka sama. Tiste banke, ki nimajo veliko za skrivati, bodo rezultate lastnega stres testa zainteresirane pokazati investitorjem. Druge bodo morale plačevati višje premije za tveganje.

Pri izdelavi stres testov so lahko bankam v veliko pomoč ustrezne institucije, med katerimi je naravni kandidat centralna banka. Ključen vhodni podatek pri izdelavi stres testa posamezne banke je namreč informacija o tem, kako se posamezni hudi makroekonomski šoki prenašajo v gospodarstvo, nato neposredno in posredno na celoten finančni sistem ter nazaj na gospodarstvo. Pri tem ne sme prihajati do zadreg z iskanjem vzrokov, ki smo jih doživeli pred približno letom dni, ko je UMAR popravil napoved gospodarske rasti navzdol, ali pa do tega, da je Banka Slovenije šele sredi leta 2009 pripravila realistično napoved rasti za 2009. Predvsem pa je treba izboljšati naše poznavanje transmisije šokov v finančni sistem, saj je ravno to segment delovanja gospodarstva, kjer je bilo do zdaj največ neznank in nestrinjanja.

Če se v naslednjih mesecih uspe mobilizirati ustrezno znanje, ki bo našim bankam pomagalo uspešno nastopiti na trgu, bo to največ, kar lahko državne institucije in vodstva bank naredijo za naše davkoplačevalce. Sicer bodo državne dokapitalizacije, ki jih pravkar izvajamo, potrebne ne glede na to, da v naslednjem proračunu za to ni predvidenih sredstev.

Dodaj v: Twitter Pošlji

Prijavite napako v članku

Komentarji
Dnevnik.si