Novice.Dnevnik.si Debate/Kolumne

Zakaj ni avtoceste do Bregane

Slovencem je mogoče marsikaj očitati, glede marsičesa jim je mogoče ugovarjati, prav nihče pa ne more reči, da niso praktičen narod. Poglejte samo Eskime: za samo sedemdeset tisoč Eskimov, kolikor jih je, je bilo potrebnih skoraj tri milijone kvadratnih kilometrov Grenlandije in Aljaske, za dva milijona Slovencev pa zadostuje že dvajset tisoč kvadratnih kilometrov.

 

Sto Slovencev gre v en kvadratni kilometer, en Eskim pa jih potrebuje štirideset! Ali pa recimo strašna Rusija: po površini osemstopetdesetkrat večja država, osemsto petdeset malih Slovenij gre torej v eno Rusijo, na vsem tem velikanskem evroazijskem prostranstvu pa živi samo sedemdesetkrat več ljudi!

Kot da bi Slovenijo naredili Japonci. Je majhna, toda praktična in multifunkcionalna. Kot japonski žepni laptop. Ali pa švicarski nož. Iz te državice lahko potegnete na dan naprave za vsako priložnost: ključ za sestavljanje hladilnika, nožiček za navijače, odpirač za konzerve, smuči, krampe, jadralno desko, puško za podvodni ribolov, izvijač, harmoniko, vse na enem mestu. Z leve strani antifašizem, z druge ultranacionalistična desnica. Ni je stvari, ki je Slovenec ne bi zmogel.

Poglejmo na primer - ko že ravno omenjamo antifašizem - ta najnovejši izum z državnimi prazniki. Tega se ne bi mogel spomniti nihče razen Slovencev: po vladnem predlogu novega koledarja državnih proslav se bodo štirje dosedanji državni prazniki - dan Rudolfa Maistra, dan reformacije, priključitev Primorske Sloveniji in združitev prekmurskih Slovencev z matično domovino - praznovali samo na okrogle obletnice. Nekako tako kot 29. februar, le da bo to vsako peto leto.

Zamisel je genialna: število državnih praznikov so zmanjšali za polovico, država bo namesto milijona evrov, kot prejšnja leta, porabila samo petsto tisoč, Slovenci pa bodo delali štiri dni več. Kdo ve, kaj si bodo Slovenci še izmislili, ko bodo delali štiri dni več. Lahko bi na primer sprejeli zakon, po katerem bi bilo poletje v Sloveniji samo vsakih pet let. Koliko bi privarčevali pri potapljaški opremi in koliko bi zaslužili na račun letnih dopustov, to lahko izračunajo samo Slovenci.

Še tale primer: uvedba prestopnih praznikov - če ostanemo še malo pri tem - je razjezila stare slovenske partizane, ki se bojijo, da je ukinjanje praznovanja dneva, ko je bila Primorska priključena matici, politične narave in da se Slovenija s tem odreka svojemu antifašizmu. Menda se je z namenom, da ublaži napade z leve strani, kaj pa drugega, predsednik Danilo Türk odločil, da z visokim priznanjem srebrnega reda, ki se podeljuje "za zasluge pri varnosti, obrambi in zaščiti Republike Slovenije", odlikuje Tomaža Ertla, zadnjega slovenskega komunističnega policijskega ministra. Odlikovanje za tovariša Ertla pa je razjezilo stare slovenske demokrate, ki se bojijo, da je odlikovanje visokega udbaša politične narave in da se Slovenija s tem odreka svojemu antitotalitarizmu.

Prvoborec narodnega preporoda osemdesetih Janez Janša je zato Slovence pozval k množičnim demonstracijam, odzivi oblasti, češ da obuja čase "antibirokratske revolucije", pa ga spominjajo na policijske prepovedi in grožnje iz osemdesetih. Zadeva je tu malce nejasna, saj si je kontroverzni Tomaž Ertl odlikovanje srebrnega reda zaslužil prav zaradi legendarne operacije Sever, s katero so pred dvajsetimi leti preprečili Miloševićev "miting resnice" sredi Ljubljane. Do zaključka redakcije te številke Dnevnika je še vedno nejasno, ali Janez Janša, strokovnjak za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito, misli, da si Ertl priznanja za zasluge pri obrambi in zaščiti države ne zasluži zato, ker je Miroslavu Šoleviću in kosovskim Srbom prepovedal miting, ali zato, ker ga je dopustil Slovencem, ki so istočasno zahtevali večstrankarski sistem in svobodo za Janeza Janšo.

Toda kakšno zvezo ima to z zgodbo o praktičnih Slovencih? Počakajte, da slišite še preostali del zgodbe: ko je pojasnjeval, zakaj si Tomaž Ertl za svoje zasluge ne zasluži odlikovanja, je Janša dejal, da je "tudi Adolf Hitler gradil avtoceste, pa nikomur v Nemčiji ni prišlo na misel, da bi mu zaradi tega posmrtno podelili kakšno državno odlikovanje".

Janez Janša je, zdaj ste najbrž že dojeli, največji živi slovenski antifašist. Dojeli ste namreč, zakaj v času Janševega premierskega mandata mala, praktična Slovenija ni mogla zgraditi solidne avtocestne mreže, zakaj se je tistih dvajset kilometrov ceste od Ljubljane do Bregane v Janševem obdobju gradilo, kot da je Bregana na Bližnjem vzhodu, in zakaj so ceste v Sloveniji take, kot bi jih gradili Stalinovi taboriščniki in zaporniki na prisilnem delu, ne pa zanesljivi Hitlerjevi inženirji.

Jutri, gospoda, nihče ne bo mogel reči: "Da, Janez Janša je morda bil desničar in antikomunist, toda zgradil je avtoceste!" In ko bodo neonacisti za Hitlerja zahtevali odlikovanje za zasluge pri obrambi in zaščiti Nemčije, prav tako nihče ne bo mogel reči: "Tudi Janez Janša je gradil avtoceste, toda nikomur v Sloveniji ne pride na misel, da bi mu zaradi tega podelili kakšno državno odlikovanje!"

Če mene vprašate, je tega zmožen samo praktični Slovenec. Biti desničarski nacionalist in obenem antifašist. Biti antifašist in se obenem odreči antifašizmu. Odreči se antifašizmu in obenem prihraniti nekaj milijard evrov. Pri avtocestah prihraniti nekaj milijard evrov in obenem zajebati Hrvate.

Ki ne samo, da gredo lahko v Evropo samo po slovenskih tlakovanih cestah in makadamih, temveč se tudi s svojimi avtocestami izkažejo za največje naciste v Evropi. Tudi Hrvati se namreč razglašajo za antifašiste, pa vseeno nikomur ne pride na misel, da bi jih obtožil, češ da nimajo sodobnih avtocest.

Citat

Jutri, gospoda, nihče ne bo mogel reči: "Da, Janez Janša je morda bil desničar in antikomunist, toda zgradil je avtoceste!"

Dodaj v: Twitter Pošlji

Prijavite napako v članku

Komentarji
Dnevnik.si