Le ostareli stric Džemo je dejal: "Ljubezen je večja od vsega," in pred vsemi blagoslovil njun mešani zakon. Mehmed Džemaludin Čaušević je bil v tistem času reis ulema, duhovni vodja bosanskih muslimanov, ki je med drugim kot prvi v srbohrvaščino prevedel islamsko sveto knjigo Koran. Bil je torej človek, ki se je vse življenje predajal svoji veri in svojim vernikom in ki na srečo ni dočakal dne, ko so v svetu prevladale črne misli, tako drugačne od njegovih. Na srečo ni dočakal dne, ko so Nurijo zaklali ustaši in je mlada Ana ovdovela. Stric Džemo je umrl verujoč, da je ljubezen res večja od vsega.
Na to zgodbo, ki mi jo je pred leti po koščkih zaupala moja babica, Nurijeva nečakinja, sem se spomnil, ko sem presenečen prebiral misel nekdanjega nadškofa in zdajšnjega kardinala dr. Franca Rodeta, da v Sloveniji poleg vernikov, ki so eni bolj, drugi pa manj povezani s cerkvijo, živijo le še sovražniki cerkve, ki so vsi po vrsti čustveno vezani na staro partijo in predvsem s svojim delovanjem v medijih ustvarjajo proti veri nastrojeno ateistično atmosfero.
Takšno mnenje o ateistih ni samo po sebi sicer nič novega. Navsezadnje imajo tudi številni ateisti podobno zgrešeno mnenje o vernikih. Gre pač za bifejska modrovanja, ki jih lahko dandanes slišite na vsakem vogalu, kjer ljudje velikodušno delijo z drugimi svoje neznanje, nestrpnost in neutemeljene strahove. Od nedolžnega pretiravanja do iskrenega nespoštovanja drugačnosti je seveda kratka pot in verniki hitro postanejo "zahojeni čudaki, ki ne zmorejo razmišljati s svojo glavo, temveč slepo sledijo napotkom politikantskega župnika", ateisti pa končajo kot "bogokletneži, nezmožni moralnega in etičnega življenja".
A takšna bifejska mnenja se pač priležejo bifejskim ljudem, ki se lahko povzdignejo le z vztrajnim poniževanjem in zaničevanjem drugih. Nikakor pa takšne nizkotne misli ne morejo biti v ponos razgledanim, izobraženimi in inteligentnim ljudem, še manj pa duhovnemu vodji, kar bivši nadškof in zdajšnji kardinal dr. Rode nedvomno še vedno predstavlja za lep del tukajšnjega prebivalstva.
Še posebno zato ne, ker je pri nas odnos med verniki in ateisti ter tudi med ljudmi različnih veroizpovedi že od nekdaj napet, včasih tudi do skrajnosti zaostren, predvsem pa poln predsodkov na vseh straneh. In prav posledica tovrstnih predsodkov je demoniziranje ateizma, ki se ga pri nas z neko posebno naslado povezuje z najbolj izprijenimi oblikami tiranskega komunizma. Seveda obstajajo številni posamezniki, ki ne marajo cerkve, in verjetno bi se lahko našel tudi kakšen komunistični fosil, ki ima še vedno na steni dnevne sobe Stalinovo sliko, a večina ateistov je danes kljub vsemu neobremenjena z religijo in brez rdečih knjižic v svojih predalih. Imajo pač svojega dedka Mraza, prvomajske praznike in rojstnodnevne zabave, božične praznike izkoristijo za smučarijo, velikonočne pa za obisk toplic in to je to.
Strah pred ateisti je zato vsaj tako neupravičen, kot je neupravičen strah pred verniki. Novi nadškof dr. Anton Stres je po izvolitvi dejal, da se cerkve ni treba bati. To je nedvomno prava misel novega kandidata za pravega človeka. Včasih se mi pri nekaterih ljudeh namreč zazdi, da živijo v neprestanem strahu, da jih bo cerkev ujela nepripravljene in jih proti njihovi volji prisilila v to, da začnejo verjeti v boga, redno hoditi k maši in bogato plačevati odpustke za vsiljeni občutek krivde. Še kako se nam pozna, da v šolskem sistemu nimamo pouka svetovnih religij in da naši učenci v šolah o krščanstvu izvedo zelo malo, o islamu, budizmu, hinduizmu ali judovstvu pa skoraj nič. Ne bom sicer trdil, da je popolnoma iracionalen strah pred političnim delovanjem cerkve, a da bi to tako zelo usodno vplivalo na življenje konkretnega števila naših državljanov, kot skušajo nekateri predstaviti sebi in vsem okoli sebe, pa tudi ne bo držalo. Za večino ljudi so namreč vse vere, vsi verniki in vse cerkve in džamije tega sveta nevarni le toliko kot najbližji wellness center z brbotajočimi bazenčki in azijskimi maserkami.
A vse to so pač običajni mali strahovi malih ljudi, ki ne premorejo dovolj samozavesti, da bi se ne počutili večno ogrožene od drugih in drugačnih. Takšnih ljudi je danes vsepovsod dovolj in ravno zato bi si človek na vodilnih položajih želel osebnosti odprte glave, ki svojim podanikom ne bodo zgolj pihali na dušo in netili njihove bojazni, ampak jim bodo odstirali obzorja ter jim s svojim znanjem in širino duha vcepljali ljubezen do sebe in drugih. V današnjih časih namreč krvavo potrebujemo ljudi, ki bi večno spričkanim množicami končno dopovedali, da obstajajo tudi pomembnejše reči od drobnih medčloveških razlik in z njimi povezanih razprtij. Ljudi, ki bi, tako kot nekoč stric Džemo, zmogli reči: "Ljubezen je večja od vsega."
Po koncu druge svetovne vojne se je Nurijeva vdova Ana sama vrnila v Bosansko Otoko, kjer se je zaposlila kot učiteljica, idiličen svet ob reki Uni pa je čez leta postal okraj z največjim deležem visoko izobraženih ljudi v vsej Bosni in Hercegovini. Prepričani, da je to njena zasluga, so jo hvaležni Nurijevi sorodniki po smrti pokopali tik ob njenem možu in danes Ana kot edina katoličanka leži na muslimanskem pokopališču v Bosanski Otoki.
Boljšega in lepšega dokaza, da velike besede velikih ljudi zelo dolgo odmevajo, zlepa ne boste našli.
