Dobro, dobro

(Foto: Samira)

"Oprostite," je rekel človeku, ki je zamišljeno stal ob rdeči žametni zavesi.

"Oprostite meni," se je postava obrnila proti luči in trznila. "Oh, vi ste ," je človek ob zavesi stopil korak nazaj.

"Se poznava?" je vprašala postava v brezhibno modri obleki s kravato na črte.

"No, jaz vas seveda poznam. Dovolite, da se vam predstavim, jaz sem…"

"Ne mi povedati. Ne mi povedati. Nekje sem vas videl. Čestitko ste mi poslali, kajne? Na Googlu sem našel vašo sliko."

Prvi se je tako vzradostil, da je kar klecnil.

"Opazili ste?," je zakrili z rokami. "Ne morete si misliti, kakšno veselje ste mi naredili."

Drugi se je široko nasmehnil.

"Imena se pa ne spomnim. Nekaj zelo vzhodnjaškega je, ne?"

"Niti ne," je prvi rekel nekoliko tišje in stegnil roko. "Türk je moje ime. Danilo Türk."

"Ah, seveda. Turek ste."

"Ne Turek. Türk. Türk. Ü."

"Saj. Turek."

Türka je dobra volja hitro minevala.

"Nisem Turek. Türk."

Njegov sogovornik je kazal prve znake zadrege.

"Kaj sem pa rekel?"

"Rekli ste Turek. Jaz pa sem Slovenec. Predsednik Slovenije. Türk."

Nastala je ena tistih tišin, s katero bi lahko rezal živo mejo.

"Najbrž gre za kulturni nesporazum," se je opravičeval Türkov sogovornik in gledal, če se lahko kam izmuzne. Stopnice pa so bile daleč.

"To je tako, veste," ga Türk ni izpustil iz rok, "kot če bi jaz vam rekel, dober večer, gospod Husejn. Kaj pa bi vi potem rekli?"

Obama je prekrižal roke.

"Rekel bi vam, da je to eno od mojih imen, ampak da me vsi kličejo Barack."

"Mene pa vsi kličejo… No, pustiva. To so malenkosti. Veseli me, da sva se srečala."

Ozračje postalo spet toplo.

"Kdaj pa govorite?" je vprašal Obama. "Bolj površno sem prebral seznam."

Türk je skomignil z rameni. "Ne bom govoril. Prišel sem zasebno. Hotel sem se malo umakniti, Koebenhavn pa se mi je zazdel zelo ustrezen kraj. Tukaj ne vzbujam pozornosti."

Naletel je na odobravajoče kimanje.

"Je prijetno, kajne? Pred čim pa ste se želeli umakniti, če smem?"

"Ja, veste," je predsednik z nasmeškom okleval. "To je nekoliko dolga in zamotana zgodba. Nekomu sem podelil medaljo, kar je sprožilo nekaj kontroverznih polemik. Moje dejanje je bilo premišljeno, pretehtal sem argumente in sklenil, da je sorazmerna razporeditev zaslug prispevek k državotvornosti. Ampak ker se je to dogajalo v obdobju eskalacije političnega konflikta in vojne, so čustva zelo razgreta. Ljudje s težavo pogledajo na velike trenutke v zgodovini s hladnim razmislekom in hitro zaidejo v tribalizem. Saj razumete?"

"Oh, da," je pokimal njegov kolega. "Mene sicer zaradi dajanja medalj še niso terorizirali, ampak tudi sam imam s tem Afganistanom same sitnosti. Tribalizem, kot ste pravilno ugotovili. To je problem."

Türk je prikimal. "Ne gre za Afganistan, ampak za drugo vojno."

"Irak? Ampak, saj to je tako rekoč že mimo."

"Kakšen Irak! Nekaj povsem drugega."

Vzbudil je zanimanje sogovornika.

"Zapleteni ste v kakšno tretjo vojno? Kje? Slišal sem, da imate sitnosti s sosedi, vendar je tisto zgolj nesporazum. Garantirali so mi, da se s tem sploh ni treba ukvarjati."

Obama se je zdel iskreno presenečen, da je njegov sogovornik zapleten v vojno, o kateri nič ne ve.

"Nič takega. Naša tako rekoč zasebna narodna zadeva. Gre za vojno izpred dvajsetih let."

Pri sogovorniku se je začudenje stopnjevalo. "Dajete medalje za dvajset let stare vojne? Posthumno najbrž? Vojna je strašna stvar, kar je treba narediti, je treba narediti. Je bilo veliko mrtvih?"

Türk je zavil z očmi.

"Ni bilo mrtvih. In sploh še ni šlo za vojno, ampak za policijsko akcijo. Na neki ravni je šlo za človekove pravice in njihovo zaščito. Ljudje so hoteli protestirati v naši bodoči prestolnici in delati revolucijo z jogurtom. To je bila ideja. Naša policija je že na meji dala vedeti, da so demonstracije pri nas prepovedane. Poveljniku policije sem dal srebrno kolajno za zasluge za narod. In to je zdaj nekakšen problem."

Nerazumevanje je bilo popolno.

"Prepovedati demonstracije je huda reč. Mi javno izražanje mnenja razumemo kot temeljno pravico. Zakaj dajete medalje za policijsko represijo?"

Zdaj je Türk prekrižal roke.

"Lepo vas prosim. Vi ljudi zapirate v taborišča, ker nosijo dolge brade. Pa samo hočejo malo bolj odločno izraziti svoja mnenja. Tukaj v Koebenhavnu so prejšnji teden ljudje protestirali zaradi vremena, pa so jih tisoč zaprli. Mi smo aretirali enega."

"In za to pri vas dajete medalje?"

V zraku je bilo zaznati skoraj dobro voljo.

"Ne vi meni s paradoksi. Vam so dali Nobelovo nagrado za reči, ki jih šele boste naredili. Če jih boste naredili. In takoj potem ste napovedali svetovno vojno zlu. To smo enkrat že slišali."

Dobra volja je v hipu splahnela.

"Jaz sem v svojem govoru v Oslu lepo pojasnil, da zlo zares obstaja. Reči, da je sila včasih potrebna, ni klic k cinizmu, ampak priznanje zgodovine, nepopolnosti človeka in omejitve razuma."

V snežno belem hotelu d’Angleterre se je rojeval lep meddržavni konflikt.

"Saj. Pol ure govoriti o utemeljenosti vojne med sprejemanjem Nobelove nagrade za mir je lep primer nepopolnosti človeštva. Komplimenti."

"Oprostite, kolega. Jaz sem krščanski realist. Manipuliram s silami zla, da bi delal dobro. Lepo sem razložil, da je vojna včasih potrebna in racionalno utemeljena, da pa je hkrati tudi izraz človeške norosti."

Kljub razgretemu ozračju je bilo čutiti, da sta se našla državnika, ki se lahko razumeta.

"Priznati moram, da boljše razlage za staus quo še nisem slišal. Velja tudi obratno. Včasih je treba narediti kaj dobrega, ker je potem veliko bolj elegantno manipulirati."

Ni bilo več kaj reči.

"Srečen božič, kolega," je sklenil Obama.

"Srečen božič."