Digitalna kurirčkova torbica

Marko Crnkovič (Foto: Jaka Adamič)

Priznam, obseden sem od te naprave, ki s primernim softverom zmore vse in je lahko karkoli. iPhone je nadomestil že toliko naprav, funkcij, opravil, da si ne morem kaj, da ne bi preizkusil še tega ultimativnega početja, kar je zame pisanje. In po prvem odstavku moram priznati, da gre tako rekoč za ekstremno pisanje. Res ekstremno. Skoraj adrenalinsko.

Trenutno sem v fazi načrtnega odvajanja od branja (ali če hočete kupovanja) tiskanih medijev. Vendar to ne pomeni, da sem se jim pripravljen odpovedati kot viru informacij. Priznati moram, da imam s tem nemalo težav - a ne po svoji krivdi. Za svojo zmedeno, eklektično, napaberkovano ter pogosto pomanjkljivo in nefokusirano informiranost - oziroma razgledanost, kot smo temu nekoč lepo rekli - krivim tiskane in klasične medije nasploh. Tem v glavnem še ni jasno, da ljudje ne rabimo tradicionalnih medijev, kakršne smo poznali doslej. Rabimo zgolj informacije, ne pa nekih tehnološko, ekonomsko in profesionalno anahronističnih nosilcev informacij. Don't kill the messenger, kot bi se reklo - toda s pripombo, da pa mu je treba že enkrat iztrgati iz rok to brezvezno kurirčkovo torbico. Mediji na mrtvih drevesih odmirajo, ne odmira pa novinarstvo - ali vsaj ne zaradi tega. Četudi novinarstvo ne bo več takšno kot doslej, bomo še vedno rabili informacije, ki smo jih vajeni in ki jih rabimo.

Tiskani mediji so se pod pritiskom konkurenčnosti interneta - vključno s tako imenovanim državljanskim novinarstvom, ki pa je blažev žegen - odločili, da je treba na internet plasirati tudi tisto, česar v zadnjih vzdihljajih uredniške profesionalnosti nikoli ne bi natisnili. Tisk tekmuje z internetom nekako tako kot TV Slovenija s Pop TV. All the news that's not fit to print je za na internet. Čeprav se na globalnem nivoju stanje hitro popravlja, je za slovenske medije internet še vedno odpad za objestne in obscene uredniške in novinarske ideje, v vsakem primeru pa izgovor za profesionalizem za nižjo stopnjo. To je pomota. Print lahko preživi samo kot kriterij objavljivosti. Tudi novinarski standardi se spreminjajo, vendar ne vsi. Nekateri ostajajo - ali bi vsaj morali ostati - in nimajo zveze z medijem samim. Ker kar ni objavljivo, me v bistvu ne zanima. Zato sem zdaj v nekakšni tranziciji, kar zadeva informiranost.

To konfuzno stanje v informacijskem ekosistemu je seveda posledica dejstva, da še nihče ni iznašel ekonomsko vzdržnega poslovnega modela za funkcioniranje medijev na internetu, kjer bi po mnenju večine konzumentov moralo biti vse (napol) zastonj. Zato ni presenetljivo, da je ta hip glavni borec proti googlokratičnemu zastonjkarstvu - ali vsaj navideznemu zastonjkarstvu - prav Rupert Murdoch, eden največjih in najkrutejših medijskih baronov sploh. Osebno mu dam tokrat prav: novinarstvo nikoli ni bilo zastonj in tudi nikoli ne bo, dokler bomo od medijev pričakovali neke smiselne, relevantne vsebine. Novinarske vsebine - pa tudi knjižne, saj tu je založništvo na istem - nastajajo in se prodajajo na drugačen način kot glasba, ki bo nekako preživela digitalno in netrgovinsko distribucijsko tranzicijo.

A če se strinjam z Murdochom, to še ne pomeni, da verjamem, da mu bo s sofisticirano zamišljenimi plačilnimi zidovi uspelo izumiti nov poslovni model. Direktno ekonomsko lastništvo v digitalni dobi po mojem namreč ni več garancija za nadzor - ne v dobrem ne v slabem - nad mediji, vsaj ne novimi. V prihodnosti bo o medijih odločal softver oziroma lastništvo softvera. In ta prihodnost je že na obzorju: gre za iPad, Applovo (domnevno) internetno tablico, ki bi naj v navezi z medijskimi in knjižnimi izdajatelji posrkala v iTunes Store, že zdaj največjo digitalno trgovino z glasbo, filmi, serijami in softverom, še tisk in knjige. Črnogledi analitiki že opozarjajo, da lahko s tem pride do globalne monopolizacije distribucijskih kanalov. Mogoče pa res. Pa kaj? Kaj je namreč to v primerjavi z lastniškimi monopoli preteklosti? Ali ni definiran softver le pogoj, ki medijem svobodo šele omogoča? Ali ni softver točno to, kar je bil pred 3000 leti pergament, pred 500 leti pa tiskarski stroj? In ali ni vsak tak izum najprej služil ustvarjanju, potem pa še distribuciji in ekonomiji? Čas je, da se stvari poenotijo. Odprtost interneta je opravila svoje, zdaj je potrebna regulacija. Če vam je ljubše, recite temu dogovor. Pozabite, da je izbira softvera človekova pravica. Dandanes je že preveč softvera za iste stvari in to razvoj samo zavira. Zlasti pa razvoj založništva.

Kolumno na iPhone sem napisal v približno enakem času kot vsako drugo in prav nič se nisem mučil. Občutek o opravljenem delu je sicer malo drugačen, a o tem bom podrobneje razmišljal pozneje. Je pa res - če parafraziram enega zadnjih stavkov Umberta Eca v Imenu rože -, da me bolita oba palca, čeprav je bilo v skriptoriju prijetno toplo.