Dvig minimalne plače - norost

Igor Masten (Foto: Bojan Velikonja)

Razloga sta dva. Prvi razlog za dvom je razglašenost delovanja vlade kot ekipe. Prehitre izjave ministrov in predsednika vlade, ki postavljajo v zadrego druge ministrske kolege, napovedi nasprotujočih si ukrepov in podobno, niso zgolj spodrsljaji, postali so prevladujoča stalnica delovanja vlade.

Drugi razlog pa je bolj osnoven in zaradi tega problematičen. Vlada je sestavljena iz ljudi, ki ne razumejo, glede na svojo ideološko usmerjenost pa še manj "čutijo", kaj je vodilo snovalce lizbonske pogodbe, da so za Evropo predlagali takšne reformne ukrepe, kot so jih. Ti ukrepi so, resnici na ljubo, usmerjeni v zagotavljanje večje stopnje fleksibilnosti gospodarstev, fiskalno razbremenitev gospodarstev in reševanje problema staranja prebivalstva. V kontekstu krize so lizbonska načela enako živa kot pred njo. Ključen problem izhoda iz te krize ni njena trenutna globina, temveč dejstvo, da se obeta zelo počasen izhod iz nje. Razlogov za to je več, vse pa lahko poenostavljeno opišemo s tem, da so dejavniki, tako v mednarodnem okolju kot doma, ki so prispevali h krizi, tudi trajno negativno vplivali na sposobnost vzdržne rasti našega gospodarstva. Ukrepi zagotavljanja rasti po krizi tako nikakor ne morejo biti ukrepi kratkoročne ekonomske stabilizacije, temveč zgolj ukrepi, ki delujejo na ponudbeno stran ekonomije. Med takimi ukrepi pa za države, kot je Slovenija, kjer je davčno breme za gospodarstvo že tako visoko, nikakor ne najdete ukrepov, ki bi to breme še povečevali. Strukturne reforme v duhu lizbonske strategije imajo tako za naše politične elite precej neprijeten vonj po liberalnosti, zato jih mnogi, vključno z našo vlado, le težko posvojijo. Zato od ljudi, ki ne čutijo potrebe po doseganju lizbonskih ciljev, ne gre zares pričakovati, da bodo reformirali.

Kot sem že napisal v septembrski kolumni na temo napovedanih jesenskih reform, je ključni problem reformistov, ki ne verjamejo v reforme, sprejemanje ukrepov, ki so kratkoročno politično všečni in praviloma dolgoročno škodljivi. Septembra je finančni minister omenil uvedbo novih dohodninskih razredov in s tem povečanje dohodninske davčne progresije, ki je že tako najvišja v svetu. Kasneje so to pometli pod preprogo z obrazložitvijo, da je šlo za "še en verbalni spodrsljaj pristojnega ministra". Za znižanje državnih izdatkov bo nujno potrebno zmanjšanje obsega državne uprave po številu zaposlenih. Vendar je vlada podpisala zavezo, da dve leti odpuščanja ne bo. Veliki sindikalni vodje so pred meseci padli v nemilost svojih članov, zato so sedaj kot marketinško potezo organizirali proteste z zahtevo po dvigu minimalne plače, za katero je popolnoma jasno, da je neizvedljiva. Vlada je takoj nakazala voljo ustreči sindikalnim zahtevam in ponovno se v eter spuščajo ideje o novih dohodninskih razredih, dodal pa se je še dvig stopenj DDV. Brez velikih razmislekov lahko sklenemo, da prav posebne reformistične strategije v ozadju vseh teh tako na hitro navrženih ukrepov ni.

Ne strinjam se s tistimi, ki pravijo, da danes ni čas za strukturne reforme, ker naj bi te imele dolgoročne učinke, danes pa so potrebni predvsem ukrepi za kratkoročno stabilizacijo. Prvič, da so potrebni ukrepi za premagovanje krize, vemo že več kot eno leto. Kljub temu smo jih, učinkovitih namreč, videli zelo malo. Klasičen primer je že večkrat prežvečena jamstvena shema, ki se je rojevala veliko predolgo in je bila na koncu narobe zastavljena. Zato bi bilo smiselno, da vlada opusti misli na nadaljnje ukrepe za premagovanje krize, saj si lahko od njih obetamo velike javnofinančne stroške in le malo protikriznih učinkov.

Drugič, strukturne reforme bi morali sprejemati takoj, saj se edino na ta način lahko da signal gospodarstvu, da lahko na horizontu leta do dveh pričakujejo ukrepe, ki bodo olajšali njihovo poslovanje in povečali konkurenčnost. Vsi vedo povedati, da so za dvig vzdržne stopnje rasti potrebni ustrezno prestrukturiranje in ustrezne investicije. Oboje pa otežuje negotovost v okolju. Negotovost v mednarodnem okolju je že tako velika, zato bi morala biti vsaj domača ekonomska politika tista, ki bi stabilizirala pričakovanja o bodočih pogojih poslovanja doma. Zato je bil program strukturnih reform potreben že lani.

Ampak kaj, ko je edini pravi strukturni ukrep, ki se nam obeta, paradoksalno, dvig minimalne plače. Ta ukrep bo nedvomno imel zelo "očiščevalne učinke". Denimo najprej, da se izvede z zakonskim dvigom minimalne plače. To bo maksimalno dvignilo stroške dela v podjetjih, kjer je ravno strošek dela glavno tveganje cenovne konkurenčnosti. Neposredno to ne bo povečalo proračunskega primanjkljaja. Ga pa bo posredno, potem ko se bo povečalo število prejemnikov nadomestil za brezposelnost za nekaj deset tisoč in ko se bodo povečale pokojnine, ki so vezane na rast povprečne plače. Sledilo bo spoznanje, da so šle gospodarske razmere iz slabšega na slabše, nižanje javne porabe bo še manj politično priljubljeno, zato bo neizogiben dvig davkov. Za "nagrado", ker je sprejelo en dvig stroškov, bo gospodarstvo tako dobilo še drugega. Milostni strel, tako rekoč.

Omenja se tudi možnost, da bi se dvig minimalne plače zagotovil prek dviga splošne davčne olajšave. Ampak že bežen pogled na našo dohodninsko lestvico pove, da tudi tako brez dviga bruto plač, čeprav manjšega, ne bo šlo. Odpuščanja bo manj, bo pa zato večja neposredna proračunska luknja z vsemi zgoraj omenjenimi posledicami.

Kar se dogaja okrog dviga minimalne plače je z ekonomskega vidika norost, ki pa bo vseeno imela določene "strukturne učinke". Bistveno bo pripomogla k odmiranju dejavnosti, ki bi na dolgi rok tako ali tako odmrle. Dvig minimalne plače bo torej pripomogel k grobemu prestrukturiranju gospodarstva. Prepričan sem, da bodo razni intelektualci čez čas ta ukrep označili za neoliberalnega.

Dvig minimalne plače bo tako na svoj perverzen način prva strukturna reforma te vlade. Dosegla bo cilje na nepotrebno boleč in drag način. Zato upam, da z napovedjo programa strukturnih reform za pomlad v tem stilu vlada ne misli, tokrat zares, resno.