Naftalin in zgodovina

Predsednik Türk ni tako naiven, da ne bi znal predvideti reakcij opozicije na odlikovanja, ki jih je nameraval podeliti. Morda ni ravno pričakoval, da ga bo vodja poslanske skupine SDS pozval ne več ne manj kakor k odstopu, če si glede Ertla ne premisli. Toda na vsak način je moral vedeti, da bodo reakcije ostre.

Dopuščam tudi možnost, da si ni mislil, da bo nasprotovanje preseglo strankarsko pripadnost in da bodo dvignili svoj glas tudi nekdanji disidenti, ki s sedanjo opozicijo nimajo in/ali nočejo imeti nobene zveze. To bi sicer pomenilo, da Türk ni računal na to, da v ljudeh obstaja elementarni čut za pravičnost in manire, ki s političnimi afiliacijami nima nič opraviti. Če je res tako, mi je njegova poteza še manj všeč. Če kdo, bi se s takim čutom moral odlikovati prav predsednik.

Türk v svoj zagovor nadalje pripominja, da je bil "izvoljen na demokratičnih volitvah" in da "pri svojem delu misli na državljane Slovenije: tudi tiste, ki si po dvajsetih letih zaslužijo določeno priznanje". O legitimnosti njegovega položaja in skrbi za državljane ne dvomim. Sporno pa se mi zdi, da raje misli na tiste tri, ki si po njegovem priznanje zaslužijo, kot pa na tistih tristo tisoč - če zelo grobo zaokrožim navzdol -, ki so prepričani, da si ga ne.

Pa saj ne gre za tri ljudi, gre samo za enega. Med tremi odlikovanci je bil samo Ertl na takem položaju, da je svojo vlogo pri preprečitvi mitinga kompromitiral z drugimi dejanji.

Ertl je bil profesionalec, ki je opravljal svojo dolžnost. Če je bilo treba preprečiti miting resnice, ga je preprečil. Če je bilo treba komu slediti ali mu prisluškovati, mu je sledil ali prisluškoval. Če je bilo treba aretirati Janšo, ga je aretiral. To je bila vse njegova služba. Rečeno, storjeno. Ertl je izvrševal ukaze formalno in/ali politično nadrejenih.

Sploh pa ne vem, zakaj je treba odlikovati človeka, ki je izvrševal ukaze. Odlikuješ tistega, ki jih daje. Če že.

Problem pa je bil v tem, da so bile naloge, ki jih je izvrševal, enkrat naperjene proti slovenskim osamosvojitvenim in demokratizacijskim težnjam, kdaj drugič pa spet proti težnjam federacije, Miloševića, JLA ter jogurtnih, balvanskih in mitingaških revolucionarjev.

Res je seveda, da so zasluge demosovcev neminljive in da ni lepo, da jim država ni priznala vsaj simboličnih zaslug. Pa veste, zakaj jim jih ni? Zato, ker tudi demosovci ne priznavajo zaslug takratnemu republiškemu vrhu, torej Stanovniku, Kučanu in še komu. Res je, da je Demos vlekel voz proti cilju, ki je bil iz današnje perspektive videti neizogiben. A če bi takrat obstajal samo Demos, bi se stvari verjetno drugače zasukale. Nekatera dejanja takratne slovenske oblasti, ki jih mnogi še danes kvalificirajo kot nedemokratična in kontrarevolucionarna, da tako rečem, lahko razumemo tudi kot taktično tamponiranje Demosovih pobud in zahtev zaradi političnih in vojaških groženj jugoslovanskih oblasti. Seveda je šlo tudi za ideološko nasprotovanje, morda celo discipliniranje, za poskuse ohranjanja statusa quo. A kakorkoli že je bilo, brez starih partijcev - in seveda brez skupnega, zunanjega sovražnika enih in drugih - demosovci (do določene faze) ne bi mogli doseči svojih ciljev. Samo zato se je nazadnje vse srečno izteklo.

Za slovensko državljansko in - kar še bolj skrb zbujajoče! - politično pamet je preveč zahtevno razumeti ambivalentnost posameznika pred obličjem zgodovine. Če je imel Ertl prste zraven pri aretaciji Janše, to še ne pomeni, da ni mogel nekje drugje odigrati pozitivne vloge pri varnostni konsolidaciji slovenskega osamosvajanja. In če ima zasluge pri tem, to še ne pomeni, da mu lahko odpustimo temne plati njegovega udejstvovanja. Načeloma se mi zdi prav, da v Sloveniji ni bilo lustracije starih udbovcev (vsaj teh iz poznejšega obdobja). To cenim kot prispevek k spravi. Morda je tak način pač bolj grenak, toda verjetno je bolj blagodejen od lustracije. Kar je bilo, je bilo. Zdaj pa je Türk z eno potezo vse pokvaril. Ker če že ni bilo lustracije, potem vsaj pustimo ljudi v naftalinu. Kakor hitro jih namreč začnemo vleči na plano, iz omare padejo kot okostnjak.

Ne verjamem predsedniku, da je bila njegova poteza premišljena. Ker če bi bila, bi morala biti plod komplota, da razkuri javnost, vendar ne tako, da perpetuira stare polarizacije, temveč s pomočjo zgoraj omenjenega nadstrankarskega čuta za pravičnost ustvari nove, z novimi akterji in zavezništvi namesto starih, za katera vidi, da se izpevajo. Ah, ne! To bi bil vratolomen eksperiment, ki ga Türku že zaradi njegovega vzdevka The Man Who Would Be King - no, najbrž mu samo jaz sam tako rečem ljubkovalno - ne bi pripisal.

Citat

Türk je z eno potezo vse pokvaril. Če že ni bilo lustracije, potem vsaj pustimo ljudi v naftalinu. Kakor hitro jih namreč začnemo vleči na plano, iz omare padejo kot okostnjak.