Deset stadionov, devet Nobelovih nagrad

Kristofferson je pel skupaj z Willijem Nelsonom in Johnnyjem Cashem ter je bolj glasbenik kot igralec. Tudi eno najlepših pesmi o cesti, Me and Bobby McGee, je napisal on, ne pa Janis Joplin. Ona je samo posnela najbolj fascinantno izvedbo te zgodbe o cesti in svobodi. Vsak pevec country glasbe ima vsaj eno pesem, ki jo sestavljajo skoraj samo imena mest in zgodba, ki jih povezuje cesta med njimi. Cesta kot metafora svobode je ena najbolj prepoznavnih ikon sodobne mitologije.

To je stara zgodba. Mesta ob njej pa so zdaj nova. Polokwane, Pretoria, Nelspruit, Rustenburg, Bloemfontein, Johannesburg, Durban, Port Elizabeth, Cape Town. Zdaj zvenijo nekoliko eksotično, čez pol leta pa bodo središče sveta. Johannesburg ima štiri milijone prebivalcev, Cape Town tri milijone in pol, Pretoria milijon, Durban tri milijone in pol. Bloemfontein je s šeststo tisoč prebivalci pritlikavec.

To je Afrika. Saj je res, da so tam levi in sloni in nosorogi. Ampak Afrika je predvsem kontinent velikih mest. Na vrhu ima Kairo s petnajstimi milijoni ljudi, stisnjenimi med bregove Nila, vmes Nairobi s tremi milijoni in na repu južnoafriške metropole. Drugod niso nič manj skromni. Casablanca ima tri milijone, Lagos v Nigeriji pa je popoln misterij. Po enem štetju ima sedem milijonov prebivalcev, po drugem pa sedemnajst. Ocene se močno razlikujejo, pri vseh ocenjevalcih pa velja konsenz, da je eno najhitreje rastočih mest na svetu.

Iz ene od kartonastih škatel zadnje selitve so skočili zaprašen vodnik po Afriki in nekaj zdelanih Michellinovih zemljevidov. Nenadno veselje nad geografijo je sprožil eden najbolj optimističnih stavkov, ki so jih kadar koli izrekli v slovenščini: "Gremo v Južno Afriko."

Eden tistih stavkov, ki dajo sanjati.

"Prav. Pojdimo s kombijem. Bom jaz vozil."

Iz pogledov okoli sebe sem zaznal nejevero, ampak se sploh ne hecam. Ozračje se ne segreva samo zaradi dimnikov, temveč tudi zato, ker so na svetu velika mesta in široke ceste, ki jih povezujejo. Razdalje se niso skrajšale samo zaradi gostega zračnega prometa. Z letalom lahko v nekaj urah pademo v katero koli mesto na svetu. Lahko pa tja v nekaj dneh ali nekaj tednih pridemo lepo po cesti. Tako gre največ ljudi. Zdi se, da je vse daleč in da so ceste neprehodne. Najbolj pa te začudi, da se da skoraj kamor koli priti po širokih štiripasovnih avtocestah.

Avtocesta zdaj teče od Nove Gorice do Afganistana. Razen tistega nesrečnega konca pred Novim mestom in nekaj malega na vzhodu Turčije, kjer so asfaltirane dvopasovnice, se vso pot voziš sto trideset kilometrov na uro. Razen v Iranu, kjer so zares užaljeni, če voziš manj kot sto štirideset. Iranci po široki avtocesti, ki vodi od Koja do Mašada, divjajo sto šestdeset na uro. Ali vsaj toliko, kolikor avto zmore. Dva dni do Istanbula, tri dni čez Turčijo in tri dni čez Iran in potem moraš gledati zemljevide Pakistana in Afganistana. Do ceste proti Kabulu v resnici ni več kot deset dni vožnje. V Teheranu je mogoče srečati družine, ki so se s Švedskega pripeljale v Iran v dobrem tednu dni. Od Jadrana do Atlantika prideš v enem dnevu. Evropa je majhna. V dobrih treh dneh prideš iz Pirana v Oulu na Finskem, ki je na robu polarnega kroga. Še nekaj ur in se sredi dneva v Laplandu v popolni temi pogovarjaš z Laponci. Odkar so na Poljskem severu nekoliko uredili ceste, je pot celo prijetna in v baltskih republikah na trenutke fantastična.

Mogoče pa je iti tudi v drugo smer. Ovire so predvsem birokratske.

Do Istanbula sta dva dneva, ki ju že poznamo s poti v Iran. Le da namesto na levo proti Dijarbakirju zavijemo na desno proti Šanli Urfi in sirski meji. V treh dneh smo v Damasku ali vsaj v Alepu. Še dva dni in pri Rdečem morju ulovimo trajekt, ki z jordanske obale vozi na Sinaj. Od tam je samo še deset ur do Kaira. Ceste znajo biti nekoliko natrpane, ampak iz središča egiptovske prestolnice do Asuana na skrajnem jugu Egipta kaj dosti več kot dober dan ali dva nimamo kaj delati. V Asuanu se malce zaplete. Trajekt za Wadi Halfo je peklenska naprava, ki jo skupaj s splavi nalagajo ves dan, samo urejanje papirjev pa pobere še enega. Ampak Sudan je od tam oddaljen samo sedemnajst ur vožnje. Za pot do Kartuma si je potem treba vzeti nekaj dni, ker je prva polovica poti zares slaba. Nekje na polovici so sredi peska piramide in faronski templji brez turistov. Od Kartuma do Waua je skoraj vso pot avtocesta, od tam naprej pa je vse v božjih rokah. Sudansko ministrstvo za notranje zadeve zagotavlja, da so zdaj do Jube ceste prevozne, tudi ko so v Bar el Ghazalu poplave, kar gre vzeti z nekoliko previdnosti. Vojna je nekoliko potihnila, tako da se da z malo božje pomoči pririniti skozi, od tam do Ugande pa je samo še kratek skok. Čez Ugando, Ruando in Tanzanijo se da kljub bližini Konga nekako pririniti do Zambije in pri Victoria Falls spustiti do Bullawaya in Harareja v Zimbabveju. Po zadnjih poročilih je mogoče skozi te države zdaj prav prijetno potovati. Zimbabve je zapleten, ampak od nekdaj privlačen. In skoraj smo že tam. Prvo veliko mesto za mejo je Polokwane, kjer končujejo stadion za svetovno nogometno prvenstvo.

Tam bomo presenečeni. Južna Afrika je svetu dala izraz za politični sistem apartheid, ki temelji na rasizmu in družbi državljanov brez pravic. Velja za nasilno državo. Toda ima devet Nobelovih nagrajencev. Štirje njeni državljani so dobili Nobelovo nagrado za mir. Prvi je bil že leta 1960 Albert Lutuli, ki je organiziral nenasilen boj proti rasističnemu sistemu vladanja. Desmond Tutu, Nelson Mandela in F. W. de Klerk so jo dobili zato, ker so ga odpravili. Sijajna destinacija za konec poti. Južna Afrika je leta 1994 postala metafora za svobodo. Šele takrat je bil apartheid uničen. Nadine Gordimer in J. M. Coetzee sta nagrado dobila za literaturo. Trije Južnoafričani so dobili Nobelovo nagrado za medicino. Novi stadioni, ki jih zdaj dokončujejo, so, po slikah sodeč, sapo jemajoči spomeniki modernosti. Ampak tam je od modernosti mogoče videti še marsikaj.