Pozor, snemamo!

(Foto: Franco Juri)

Katarina Kresal: Daj si gor tole (beli trak, op. a.), da bodo vsi videli, da ne tepeš žensk.

Zmago Jelinčič: Ja, veš kuga, seveda jih ne tepem. Čeprav kakšni paše včasih.

Katarina Kresal: Nehaj, zdaj te snemajo.

24 ur, Pop TV (25. november 2009)

***

In človek, ki je cesto krstil s Titovim imenom, je ljubljanski župan Janković. Če izhajamo iz navedb grofa Tolstoya, potem je takšna ideja zrasla le v glavi častilca zločina in njegovih zločinov ali pa opankarja, ki ne zaznava resničnega sveta okoli sebe.

Dimitrij Kovačič, mestni svetnik SDS Žurnal24 (28. november 2009)

***

"Ne obstaja moralno ali nemoralno za včeraj, za danes ali za jutri. Tisto, kar je nemoralno, je nemoralno povsod in za vselej."

Milena Zupančič, igralka in ambasadorka Unicefa

***

Se spomnite, kako je Pavle Rupar leta 2005 v razpravi v državnem zboru rekel, da poslanki Širca in Potrata v odboru za enake možnosti državnega zbora izražata nestrpnost na račun tistih, ki mislijo drugače, in bi jima zato "odredil obvezni zakonski pregled mednožja, da bi ugotovil, katerega spola sploh sta"? Skrajna primitivnost in vulgarnost, ki pa v krogu Janševih poslancev nista redki. Pravzaprav sta bolj pravilo kot izjema. Spomnite se celega niza Cukjatijevih izpadov, denimo onega o motivih in (ne)zmožnostih samskih in invalidnih žensk za materinstvo ali nedavnega Simonitijevega o "prikrajšani" ministrici nove vlade. Vmes je še za dolgo kompozicijo podobnih ali hujših. No, Janševi vojaki so najbolj intenzivni, a niso edini. V nekorektnosti in vulgarnosti političnega diskurza vsekakor prednjači poslanec Zmago Jelinčič. In zato tisti, ki mu da besedo, ki ga povabi v studio, ne more računati na njegovo samoobvladovanje. Ko je pred časom imel protiromski rasistični izpad v oddaji Piramida, so se televizijci sprenevedavo izgovarjali, da je odgovornost poslančeva. Smešno! Kdor Jelinčiča povabi na pogovor o položaju Romov, ne more reči, da ni računal na eksces in sovražni govor. Zato ni bilo najbolj ekscesno Jelinčičevo sovražno žlobudranje, ampak televizijsko potiskanje glave v pesek. A za hip se še vrnimo k Ruparju. Rupar je pač primitiven, zato je bilo bolj šokantno (ne)reagiranje vodstva takratnega državnega zbora (Peče, Cukjati) in zlasti poslank iz Janševe jate. Še zdaj najdete na internetu posnetek iz dvorane, v katerem ob Ruparjevi izjavi poslanka Jerajeva prasne v smeh, se nato zave, da kamere snemajo, in se hitro zresni ter kasneje celo licemerno sopodpiše protestno izjavo devetih poslank.

Nič kaj drugačen ni bil položaj pri najnovejšem (?) Jelinčičevem izpadu na Prešernovem trgu prejšnji teden. Ko je duhovičil, da včasih ženskam paše, če jih moški tepejo, ga je "popravila" ministrica Katarina Kresal, promotorka v ozaveščevalni akciji ob dnevu boja proti nasilju nad ženskami. Popravila, ampak kako? Nasmejana ga je opozorila, naj vendar neha, ker ga snemajo. Mar je problem Jelinčičevega izpada, izrečenega pred belim panojem z retoričnim vprašanjem "Slišite?", to, da ga snemajo? Kaj pa, če ne bi snemali? Zato se mi tudi v tem primeru zdi hujši eksces kot samo Jelinčičevo nakladanje, ki ga lahko pričakujemo, ne moremo pa preprečiti, ministričin odziv. Izgovarjanje na prikrito snemanje tu pač ne pride v poštev, ker je posnetek narejen na javnem kraju, na javni prireditvi. Naknadna ministričina izjava ogorčenja nad Jelinčičevim izpadom ne nevtralizira slabega okusa. Bolj primerno bi bilo, če bi Kresalova pojasnila in se opravičila za lastno reakcijo.

Morda vsak obrobni incident ne pomeni nič. Vsi skupaj pa veliko. Politiki namreč zastrupljajo ozračje, ki se potem prenaša za točilni pult, v spletne forume in podobna prizorišča. In anonimusi, ljudje brez korajže in z lažno identiteto, si nato dajejo duška. Zato tudi forumi, ki jih pri nas bolj liberalno kot drugod odpirajo mediji, ne pomenijo prispevka k širjenju medijske svobode, ampak kvečjemu k širjenju sovražnega govora, ponizkotenega obračunavanja brez prevzemanja odgovornosti za lastno besedo. Takšno ozračje se potem prenaša nazaj v politiko, v politični diskurz. Delno prek fantomskih brezplačnikov, ki so pred volitvami poligon politično motiviranih osebnih diskvalifikacij z jasnimi prstnimi odtisi naročnikov, in zato lahko samo pozdravimo najavo razkrinkavanja ozadja ter finančnega inženiringa predvolilnih "medijskih projektov". Delno pa prek vse bolj primitivnih diskurzivnih praks politikov, ki jemljejo besednjak iz različnih forumov ali pa ga tam morebiti celo soustvarjajo.

V zadnjem času v anonimnih forumih prestreza mnogo primitivnih klasifikacij ljubljanski župan Janković. Kar ni čudno. Po eni strani zato, ker z izjemno velikimi premiki in projekti pač ne more hkrati zadovoljiti vseh interesov, delno in morda celo prevladujoče pa so motivirane politično, ker župan predstavlja precejšnjo bolečino za v Ljubljani ponižano desno opcijo. O.K. Tako "anonimna javnost" kot "javna anonimnost" opozicijskih političnih akterjev imata pravico - politika celo dolžnost - da opravljata nadzor nad izvrševalcem javne funkcije. Da nadzorujeta legalnost, postopkovno in finančno transparentnost upravljanja. Anonimusi, zelo verjetno pa kar (strankarsko) organizirani dežurni dopisovalci, Jankovića zmerjajo kot "opankarja". Pač z jasno aluzijo na njegove (po očetu) južne korenine. Ne vem, ali so kreatorji takšnih poimenovanj "socialni debili" ali sploh so prebivalci Ljubljane, saj serija javno priobčenih anket javnega mnenja kaže drugačno razpoloženje, ali pa so zgolj organizirani razpihovalci sovražnega govora.

Ne bi bilo vredno izgubljati preveč besed, če ne bi besednjaka v svoji sobotni "kolumni" (v brezplačniku Žurnal24) začel uporabljati mestni svetnik, ki ga na državnozborskih volitvah Ljubljančani niso nagradili s poslansko plačo, Dimitrij Kovačič. Ni dvoma, naloga opozicijskega mestnega svetnika nikakor ni prikimavanje in aplavdiranje županu in aktualni mestni oblasti, temveč vsak projekt in poseg relativizirati. Toda sporno je, ker uporabljajo debele laži (kar je sploh značilno za vrh SDS) ali primitivne žaljivke. Ker je ob vrsti programsko najavljenih in še več nenajavljenih projektov, ki so ali bodo do konca mandata dokončani, krucialni, na katerem kljub vsem drugim župan Janković triumfalno uspe ali pade, seveda športni center Stožice s sodobnim dovolj velikim nogometnim stadionom za naše slavne nogometaše in z veličastno dvorano za manj slavne, a še bolj uspešne košarkarje, je jasno, da je ta v središču pozornosti.

In neverjetno. Poleti je v svoji "kolumni" zapisal, da je projekt mrtev, da zaradi neplačevanja podizvajalcev zadeva stoji. A prav v tistem času je bilo v resnici gradbišče pravo mravljišče in danes ni več dvoma, da bo projekt pripeljan do konca in do navdušenja športne javnosti. In zato se mestni svetnik zateče k besednjaku, ki ga uporablja internetna ulica. Župan ni uspešen ali neuspešen, zavezan k legalnim postopkom ali koruptiven, s podporo javnosti ali brez nje, temveč je opankar. Ne spomnim se prav veliko primerov, da bi kdo javno izgovarjal tako primitivne sodbe o svojih političnih nasprotnikih in konkurentih.

A kakor koli že, "opankarja" sem že videl na paradi ponosa, pa na različnih manifestacijah robnih etničnih, religijskih, socialnih skupin. Celo na koncertu Marcusa Millerja v Kinu Šiška. Mestnega svetnika Kovačiča bi lahko videl kvečjemu na manifestacijah, ki bi urbana snovanja ali hotenja preprečevale.