Posvojeni fiskalni svet

Za razumevanje nastanka organov, kot je fiskalni svet, se je koristno obrniti v zgodovino in se spomniti, kako je razviti svet dobil neodvisne centralne banke. Še pred nekaj desetletji so bile centralne banke praktično organi v sestavi finančnega ministrstva, ki so skrbele za tiskanje denarja, uravnavanje likvidnosti in zadolževanja proračuna ter domačega in mednarodnega plačilnega sistema. Centralna banka je bila tako neposredno podrejena vladi oziroma finančnim ministrom, ki so jo zaradi tega, ob povojnem razmahu keynesianske ekonomske politike, redno uporabljali za neposredno financiranje proračuna s tiskanjem denarja. Takšne centralne banke so bile po eni strani nesposobne odreagirati na velike cenovne šoke, kot so bili naftni v 70. letih, po drugi pa so bile same generator višje inflacije. Bile so namreč ujetnice kratkoročnih političnih interesov vlad.

Leta 1977 je ekonomska znanost opozorila, da od finančnega ministra odvisne centralne banke ne morejo zagotavljati nizke inflacije in na potrebo po neodvisnih centralnih bankah. Sledila so leta, v katerih so razvite države svoje centralne banke naredile za formalno neodvisne institucije, ki so tudi dokazale, da so osvobojene političnega vpliva sposobne zagotavljati nizko inflacijo in bolje odreagirati na makroekonomske šoke.

Visoka inflacija v svetu danes ni več problem. Je pa problem hitro naraščajoč javni dolg. Kratkoročno ta narašča zaradi stroškov premagovanja najhujše povojne gospodarske krize, dolgoročno pa zaradi fiskalnega bremena staranja prebivalstva. Ne nazadnje vemo, da je prehitro naraščajoč javni dolg slej kot prej vzrok visoke inflacije, saj države, ki ne uživajo več zaupanja zasebnega sektorja, visoko breme dolga vedno znižajo s tiskanjem denarja. Na žalost niti neodvisnost centralnih bank pri tem ne bo pomagala, saj nobena centralna banka ne bo mogla biti ravnodušna do popolnega kolapsa javnih financ, tako kot pred kratkim ni bila ravnodušna do razpadajočega finančnega sistema. Zaradi tega so države EU v ospredje svojega procesa ekonomske integracije tudi postavile maastrichtske omejitve na zadolževanje držav.

Očitno je, da maastrichtska pravila niso dovolj za vzdrževanje stabilnosti javnih financ. Zato se pojavljajo fiskalni sveti. Poznamo jih na Švedskem, v Nemčiji, na Madžarskem... To naj bi bila neodvisna telesa, sestavljena iz tehnokratov, ki bi z opozarjanjem pred nepravilnostmi na področju fiskalne politike predstavljala tisti nadzor nad vlado, ki bi preprečil nevzdržno naraščanje javnega dolga. Mnogi akademiki v tem vidijo tudi začetek nastanka nečesa večjega, to je ekvivalenta neodvisne centralne banke na področju fiskalne politike. To bi pomenilo, da bi podobno kot centralne banke, ki neodvisno določajo višino obrestnih mer ali količino denarja v obtoku, neki superfiskalni organ namesto politikov odločal, koliko sme država zapraviti.

Tudi v Sloveniji javni dolg skokovito narašča. V odsotnosti korenitih sprememb ne gre pričakovati, da se bo naraščanje ustavilo, saj imamo eno najslabših demografskih situacij. Zato tudi Slovenija potrebuje fiskalni svet. Politiki nam lahko kakor koli obljubljajo, da bodo preprečili naraščanje dolga. Podobno, kot so v preteklosti obljubljali, da bodo skrbeli za nizko inflacijo. Vendar niso in potrebna je bila ustanovitev neodvisnih centralnih bank.

Slovenija je fiskalni svet tudi ustanovila, vendar na žalost pri tem naredila nepopravljivo škodo. Slovenski fiskalni svet namreč ni nastal iz zavedanja opisane problematike, temveč kot nekaj, za kar je nekdo slišal, da v tujini obstaja, potem pa se je to ustanovilo, ne da bi se dobro zavedalo, kaj se ustanavlja. Je kot posvojeno dete, ki si ga razni filmski zvezdniki danes radi omislijo za lastne marketinške potrebe.

Slovenski fiskalni svet namreč nima osnove, da bi bil formalno neodvisen. Imenuje ga vlada na predlog finančnega ministra. S tem se na široko odpira možnost, da si bo finančni minister sam izbiral svoje "nadzornike". Ob tako slabi zakonski dikciji bi moral finančni minister posvetiti vso pozornost temu, da bi javnost prepričal, da v fiskalni svet imenuje ljudi neodvisno od lastnih strokovnih in političnih prepričanj. Vendar, bodimo realni. Minister Križanič je na primeru NLB dokazal, da "samoomejevanje" kot ključno parolo našega levega trojčka razume tako, kot so v pedofilske škandale vpleteni duhovniki bostonske nadškofije razumeli celibat.

Minister Križanič je v fiskalni svet imenoval ljudi, ki jih je sam izbral. S to potezo je ljudem v fiskalnemu svetu v celoti odvzel vse upanje, da bi jih kadar koli pojmovali kot neodvisne. S strokovnega vidika jih je popolnoma obglavil. Ob imenovanju sveta so mediji napovedali, da bo svet preverjal makroekonomske napovedi vlade in ocenjeval pripravo proračuna. Mirno lahko tvegam napoved, da bo svet pri tem uporabil nekaj argumentov, ki jih bo pred tem v javnosti navrgel finančni minister. Potreben bo samo še solističen medijski nastop Jožeta Mencingerja, spodbujen s težo bivanja v senci vodje fiskalnega sveta Marjana Senjurja, in fiskalni svet bo dobil dokončno diskreditirano podobo.

Kaj je resničen strošek napak, ki so se naredile pri ustanavljanju fiskalnega sveta? Osnovni problem ni, da se je ustanovil še en organ, ki bo trošil davkoplačevalski denar. Osnovni problem je drugje. Ne pozabimo, fiskalni svet Slovenija nedvomno potrebuje. Vendar potrebuje resnično neodvisnega in s pravo strokovno težo. Z oblikovanjem politično odvisnega sveta se je instituciji fiskalnega sveta odvzela kredibilnost in s tem povzročila dolgoročno težko popravljiva škoda.