Razlog za tako potezo je precej očiten. Kad in Sod sta bila in sta še vedno zelo pomemben instrument poseganja politike v gospodarstvo. Zelo dobro so dokumentirani primeri nepreglednih prodaj premoženja, ki so ključno prispevali k tako imenovani tajkunizaciji Slovenije. Tovrsten predlog zakona je zato vsekakor pozitiven, čeprav še ne zagotavlja, da se ravno v procesu preoblikovanja premoženjskih bilanc Kada in Soda ne bo zgodil nastavek za drugi korak tajkunizacije.

Vendar to ni razlog moje argumentacije, da je predlog preoblikovanja Kada in Soda pomanjkljiv. Zame je pomanjkljiv z vidika zavarovanca za dodatno pokojninsko zavarovanje. Predlog namreč še vedno ohranja status paradržavnosti v segmentu upravljanja s finančnimi naložbami. Kot portfeljska investitorja bosta morala biti Kad in Sod vešča finančnega upravljanja. Da je to mogoče, dvomim iz dveh razlogov. Prvič, kljub spremenjenim portfeljem se bosta težko znebila odvisnosti od politične instrumentalizacije. To je prvi razlog, da bi moral predlog zakona dlje in upravljanje z njunima primarnima portfeljema prenesti na novega ter na mednarodnem razpisu izbranega upravljalca. Drugič, Kad je do sedaj že opravljal vlogo čistega finančnega upravljalca s svojimi skladi KVPS, SODPZ in ZVPSJU. Podatki kažejo, da ne najbolj neuspešno, kar pomeni, da politična instrumentalizacija vodi v zanemarjanje stroke.

Pretekli petek je Poslovni Dnevnik objavil kratko primerjavo donosnosti naših pokojninskih skladov. Iz nje lahko izluščimo dvoje. Prvič, v primerjavi s tujimi skladi je donosnost naših skladov vse prej kot blesteča. Medtem ko je za sklade mnogih razvitih držav značilno, da pokojninski skladi svojim varčevalcem zagotavljajo lepe realne donose, je za slovenske značilno, da imajo velike težave zagotavljati pozitivne realne donose nasploh. Tako je kljub dejstvu, da je njihova naložbena politika bolj konservativna v smislu dominance obvezniških naložb. To bi morala biti velika prednost v času takšne današnje krize, ko so se popolnoma sesuli delniški tečaji in so danes še vedno daleč od predkriznih ravni. Dejstvo, da ni tako, nas lahko le navdaja s skrbjo, kako borna bo primerjava čez daljše časovno obdobje. Drugič, med domačimi skladi (pri čemer zaradi primerljivosti sam upoštevam le vzajemne sklade) je na dnu donosnosti trdno zasidrana "ekipa" skladov, ki jih upravlja Kad. Oboje je ravno zaradi dejstva, da je primerjava narejena v času izhoda iz krize, tako resno, da zahteva takojšnje ukrepanje.

Najprej glede splošne nizke donosnosti v primerjavi s tujo prakso. Zaradi zakonskih omejitev imajo naši skladi večino naložb usmerjenih v obveznice, ki naj bi bile varnejše. Iz finančne prakse vemo, da je to na dolgi rok zgrešen pogled, ampak v času finančne krize, sploh razsežnosti sedanje, bi pričakovali, da se bo konservativnost pokazala tudi v primerjalno ugodni donosnosti. Zato se pri interpretaciji rezultatov, o katerih je poročal Dnevnik, le ne gre (kot običajno) izgovarjati na argument slovenskih institucionalnih omejitev. Očitno je, da s kvaliteto finančnega upravljanja ni vse v redu, od neustrezne mednarodne diverzifikacije portfeljev dalje do nespretnega menjavanja investicijske politike v času krize. V dobro nas, zavarovancev, bi moral zakonodajalec prisiliti upravljalce, da dvignejo kakovost svojih storitev in poskrbijo za ustrezno raven znanja svojih zaposlenih ali omogočijo prehod k boljšim. Oboje bo najbolj učinkovito zagotovila tuja konkurenca.

Ne nazadnje se gre pomuditi ob že omenjenih upravljalskih dosežkih Kada, ki so še v domači konkurenci na samem repu uvrstitve. Pri tem so problematične tri stvari. Prvič, vsakega vlagatelja v njihove sklade, vključno z mano, upravičeno poprime bes, ko vidi, da čez daljše časovno obdobje upravitelj ni sposoben zagotoviti niti toliko, kot bi znašala vezava primerljive ročnosti na banki. Zakaj je treba plačevati stroške plač upravljalcev in njihovih svetovalcev, če bi bilo donosneje in praktično zastonj samo položiti denar na banko. Kaj je storiti varčevalcem, je jasno. Nima se smisla spraševati o odgovornosti uprave Kada, temveč zgolj poiskati konkurenco. S tem takoj pridemo do drugega problema. Javni uslužbenci, ki so se v preteklosti odrekli povišanju plač v zameno za plačilo premij dodatnega pokojninskega zavarovanja, možnosti prehoda h konkurenci nimajo. Njihove premije iz tega naslova se prisilno stekajo h Kadu. Zato bi moralo ministrstvo za finance, tako kot ob ustanovitvi, ponovno ponuditi upravljalske pravice nad ZVPSJU na mednarodnem razpisu, saj si javni uslužbenci zaslužimo možnost izbire boljšega upravljalca. In ne nazadnje, upravljalski podvigi Kada so lepo pokazali, kako nepravičen do današnjih in bodočih upokojencev je njegov paradržavni status. Vemo, da je primarna zakonska dolžnost Kada gospodariti z nanj prenesenim premoženjem za potrebe financiranja prihodnjih obveznosti Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ). Narobe je, da se iz tega premoženja pokriva nedoseganje zajamčene donosnosti v Kadovih skladih dodatnega pokojninskega zavarovanja, kot se je to dogajalo v zadnjem času. Sedanji in bodoči upravičenci ZPIZ in s tem premoženja Kada smo praktično vsi državljani Slovenije, zato je nepravično, da iz tega premoženja zagotavlja doseganje zakonsko zajamčene donosnosti zgolj vlagateljev v Kadove sklade dodatnega pokojninskega zavarovanja.

Vidimo torej, da Kad pri svojem poslanstvu združuje nezdružljivo z vidika pravičnosti. Upravljanji skladov in s strani države zaupanega premoženja bi morali biti ločeni. Tako eno kot drugo si zasluži najboljše storitve. Zato predlog zakona preoblikovanja Kada in Soda opravlja svojo nalogo le napol. Nobene potrebe ni, da upravljanje nad premoženjem davkoplačevalcev, potem ko bosta postala "portfeljaša", samoumevno ostane v njuni domeni. Svojo upravičenost naj dokažeta na mednarodnem razpisu. Če bosta pri tem neuspešna in od njiju ne ostane nič, ne bo nič narobe. Vsaj ne bosta več orodje politične instrumentalizacije.