In vode Piranskega zaliva se čudežno razdelijo

Nato je na vrsti Jezus. Z vso silo zamahne s palico, a tudi njegova žogica pade na sredino jezera. Mojzes in oni starec prasneta v smeh in kažeta s prstom na žogico, kako se obrača po vzvalovani vodi, ko Jezus na njuno osuplost zakorači po jezerski gladini. In medtem ko se nasprotnika ne moreta načuditi, se Jezus z lahnim korakom po vodi sprehodi do žogice, zamahne in v čudežnem loku žogica v drugem poskusu pristane v luknji.

Nato je na vrsti tisti smešni starec. Ustopi se, zamahne s palico, z vso silo udari, a tudi njegova žogica poleti proti jezeru, ko nenadoma iz jezera skoči riba in žogico, tik preden bi padla v vodo, pogoltne. A se ribi ne uspe niti potopiti nazaj v vodo, že jo v letu ujame lačni galeb. Dvigne se nad jezero, ko ga v zraku napade orel in v enem zalogaju pogoltne galeba, ribo in žogico. Poleti orel proti gorskim vrhovom, ko se dan v trenutku stemni in strašni blisk razpara nebo nad Galilejskim jezerom. Orel se od strahu tako userje, da se v njem od strahu userje še galeb, in riba v galebu, vsi se tako userjejo, da žogica izleti iz orla in v čudežnem loku pristane tik ob zastavici, trikrat veselo poskoči in v prvem poskusu pristane v luknji.

Sivi starček se navihano zasmeje, Jezus pa stopi k njemu in mu reče: "Oče, prišli smo resno igrat, ne pa se zafrkavat!"

Tega starega vica sem se spomnil, ko sem v časopisu bral, kako je hrvaško-slovensko določanje meje postalo tako pomembna svetovna zgodba, da se z njo ukvarjajo celo ameriški predsedniki in člani škofovskih konferenc. Da se s teritorialno razmejitvijo dveh držav deset tisoč milj stran od Amerike ukvarja neki ameriški predsednik, sicer ni nič nenavadnega: teritorialna delitev sveta je v opisu njegovih del in nalog, menda se ne bo ameriški predsednik ukvarjal z razlago Svetega pisma. Amerika je delila Nemčijo, delila je Korejo in Vietnam, Amerika se je ukvarjala s Prašičjim in Perzijskim zalivom, zakaj torej ne bi delila Hrvaške, Slovenije in Piranskega zaliva.

Nekdanji predsednik Bill Clinton je tako imel predavanje v Ljubljani, na katerem je Hrvate in Slovence spomnil na prednostne naloge in jih opozoril, da obstajajo pomembnejše stvari od Piranskega zaliva: če ne boste resno vzeli podnebnih sprememb in taljenja ledenikov, je dejal Clinton, boste čez petdeset let morsko mejo vlekli med Čakovcem in Mariborom.

Tega, kar ve celo Bill Clinton - da obstajajo pomembnejše stvari od Piranskega zaliva -, pa ne vedo tudi tisti, ki jim je v opisu del in nalog ukvarjanje s pomembnejšimi stvarmi. Hrvaški in slovenski škofje iz komisije Iustitia et Pax so si te dni zaradi arbitražnega sporazuma tako skočili v lase, kot da gre za samo Sveto pismo, kot da so evangelije pisali Olli Rehn in Robert Badinter in kot da je dostop Slovenije na odprto morje - poleg brezmadežnega spočetja, Kristusovega vstajenja in skrivnosti Svete trojice - največji misterij človekove vere.

Hrvaški škofje tako prihajajo na dan s svojimi argumenti, slovenski škofje jim vračajo s svojimi in začenja se velika pravna bitka med člani nacionalnih komisij Pravičnost in mir, vsemi samimi strokovnjaki za mednarodno pomorsko pravo. Kopja škofov so lomijo na "pravičnosti", na "mir" so že vsi pozabili, ko na koncu imenujejo svoje predstavnike v arbitražno komisijo za hrvaško-slovensko razmejitev.

Sedijo tako na sestanku arbitražne komisije Mojzes, Jezus in smešen sivolasi starec, predstavnik mednarodne skupnosti. Prvi se k besedi prijavi predstavnik Hrvaške škofovske konference Jezus Kristus in predlaga, da se Slovencem dovoli izhod na odprto morje - peš. "Kako peš?" ga začudeno vprašata slovenski strokovnjak Mojzes in tisti sivolasi starec, na kar Jezus odgovori: "Če sta Piranski zaliv in morje pred njim res slovenski teritorij in če bratje Slovenci zares verjamejo, da je morje lahko teritorij, potem gredo lahko po morju, kot po vsem svojem teritoriju, mirno tudi peš."

Nato se k besedi prijavi Mojzes, predstavnik Slovenske škofovske konference, in predlaga, da Slovenija dobi neposredni izhod na odprto morje po kopnem. "Kako po kopnem?" ga začudeno vprašata hrvaški strokovnjak Jezus in tisti sivolasi starec, na kar Mojzes dvigne palico in vode Piranskega zaliva se čudežno razdelijo: vse od Pirana do odprtega morja se po morskem dnu razpre koridor, dolg šest in širok štiri kilometre.

Nato se k besedi prijavi tisti sivolasi starec in predlaga, da začnejo Slovenci in Hrvati graditi veliko ladjo, tako veliko, da bo v njej prostora za vse Slovence, vse Hrvate in vse njihove domače živali. "Zakaj?" ga začudeno vprašata Jezus in Mojzes, na kar sivolasi starec pokaže na nebo nad Azijo. Tam pa se dan spremeni v noč, na nebu so odprejo ozonske luknje, stalijo se ledeniki, ves Severni in Južni tečaj se stalita kot spomladanski sneg in velika voda pridre na obale Piranskega zaliva. In še preden člana arbitražne komisije prideta k sebi, na Google Earthu že ni več videti ne Pirana ne Savudrije.

Sivolasi starec se navihano zasmeje, Jezus pa stopi k njemu in mu reče: "Gospod Clinton, prišli smo se resno pogovarjat, ne pa se zafrkavat!"