Z razpelom nad sosede

(Foto: Franco Juri)

Slovenija ima tudi »izhod na odprto morje«, vendar preko italijanskih teritorialnih voda, ker je tako rute ladij določila Mednarodna pomorska organizacija, med drugim tudi na predlog Slovenije.

Hrvaška škofovska konferenca Iustitia et Pax v pozivu hrvaškim poslancem naj zavrnejo sporazum Kosor-Pahor

***

Zakaj mislite, da naši hrvaški kolegi ne pridejo in nam ne skočijo v objem? Zato, ker smo jim kaj šenkali? Ljudje božji! V točki 3.b imate nalogo arbitražnega sodišča, da določi stik teritorialnih voda Slovenije z mednarodnim morjem. Ja, krucefiks!

Borut Pahor na konferenci SD v Postojni (24. oktobra 2009)

***

Ali resno mislite, da boste imeli dostop do odprtega morja z vsega 40 kilometri obmorskega pasu, ki ga premorete? Ali ne bi bilo ironično, če bi čez petdeset let zamrznili spor med sosedama, ker bi naraščajoča voda tako ali tako preplavila vse sporno ozemlje?

 Bill Clinton pred cvetoberom slovenske javnosti

***

V Ljubljani se je prejšnji teden ustavil Potujoči cirkus Billa Clintona. In predstava je bila navdušujoča. Že ko je v enakem aranžmaju kot tokrat Clinton prišel v Slovenijo njegov podpredsednik in (sporno) poraženi Bushev tekmec Al Gore, je bilo prizorišče dogodka nadvse obsceno. Govoril je o drastičnih klimatskih spremembah. V prvih vrstah so ga poslušali tisti, ki so se na predavanje pripeljali v ekstremno močnih, energetsko potratnih avtomobilih. In so bili vsi zadovoljni. Gore, ki jim je izpulil denar, oni, ker so se lahko sončili v senci imenitnega gosta. Clintonov obisk prejšnji teden je šel še dlje. Družabne kronike in povsem seriozni medijski zapisi opisujejo dogodek in prisotnost eminenc na način, ki mu ustreza zgolj ena oznaka: Jara gospoda. A če je bil danes zapriseženi ekolog nekoč nekritično zvest Clintonov izvrševalec, ostaja tudi Clinton dosledno zvest – samemu sebi. Z benevolentnostjo je avdiorij in vabitelje nategnil za okroglih 100.000 evrov. In to je naredil z nespornim šarmom. No, da šarm odpira pot uspešnemu nategu, je itak znano. Za velik denar je v velikem formatu odpredaval nekaj všečnih puhlic, si nas hkrati privoščil s komentiranjem slovensko-hrvaškega spora in odpotoval naprej na Kosovo, kjer je na Aveniji Billa Clintona v Prištini odkril 900-kilogramski spomenik Billu Clintonu. Kar je sedaj, ko po svetu primanjkuje samodržcev, redko viden fenomen. Po svetu torej potuje cirkusant, ki Amerike ni zavezal h kjotskemu sporazumu in jo je izvzel iz obveze do mednarodnega sodišča za vojne zločine. A sedaj pridiga o ekologiji, človekovih pravicah in poštenem ekonomskem redu. V tem cirkusu manjkajo le klovni. Zato so vskočili lokalni, ki so v osrednji točki plačali drage vstopnice.

No, s Clintonom se je srečal tudi naš premier Pahor. Kar na ljubljanski ulici. Menda se je ravno napravil malo sprehoditi po mestu, ko je slučajno naletel na znanca Billa iz Amerike in mu namenil nekaj vljudnostnih besed. Do srečanja je, zagotavlja Pahor, prišlo čisto slučajno in spontano. Saj veste, kako je. Hodite po Čopovi proti tržnici, pa enkrat naletite na Clintona, drugič na klošarja Jožeta, tretjič na britansko kraljico. Malo poklepetate in odhitite po svojih opravkih. Ni kaj, živahno mesto.

Onkraj predstave Clintonovega potujočega cirkusa se je v Sloveniji v zadnjih dneh odvijala prava diplomatska drama. Namreč, pojavila se je realna nevarnost, da Kosorjeva in Pahor uspešno končata jaro kačo dogovarjanj ter podpišeta sporazum o arbitraži. Te nevarnosti se dobro zavedata opoziciji obeh dežel. Zato, tako je videti, ko to pišem, že od danes sporazum ne bo več niti mednarodni niti bilateralni, ampak le še notranjepolitični problem. Če uspe Kosorjevi in Pahorju, so vsi drugi, ki so pred tem neuspešno iskali formulo rešitve, luzerji. Si predstavljate? Janša najprej takoj po prevzemu oblasti proglasi sporazum Drnovšek-Račan za mrtvo črko na papirju. Potem pa (26. avgusta 2007) na Bledu pred vilo Zlatorog s prelepim pejsažem jezera pompozno razglasi, da sta s Sanaderjem dosegla neformalno načelno soglasje, da bo vprašanje meje na morju in tudi spornih točk na kopenski meji med Slovenijo in Hrvaško reševalo Meddržavno sodišče v Haagu, kar bi bila najslabša oziroma najbolj neugodna inačica reševanja spora. Ki je k sreči propadla. In potem se Pahor in Kosorjeva nekajkrat srečata, na hitro uskladita barvo oblačil in stališča o arbitraži ter dasta na mizo sporazum, ki bi lahko bil dobra rešitev za obe strani. Nihče nič ne zgubi. Premiki so zgolj simbolni. A Slovenija vendarle dobi tisto, kar je iskala: zavezo arbitražni komisiji, da najde pravni okvir dostopa Slovenije do odprtega morja. Kar je povzročilo paniko pri obeh opozicijah. In razprava, ki sledi, je več kot paradoksna. Potem ko je bil Račan deležen očitka o veleizdaji, izgubil volitve in umrl, se sedaj njegov naslednik Milanović postavlja na najbolj neznosne populistične pozicije. Nisem spremljal celotne razprave v hrvaškem saboru, zato ne vem, ali je kdo Milanoviću postavil logično vprašanje: V čem je pravzaprav sporazum Kosor-Pahor slabši in za Hrvaško manj ugoden od sporazuma Račan-Drnovšek? Odgovor bi bilo vsekakor zanimivo slišati, kajti pred osmimi leti so v SDP v en glas pritrjevali Račanu, v HDZ pa mu v en glas nasprotovali. Samo ugibamo lahko, kakšno je bilo takrat stališče Kosorjeve, Sanaderjevega itak poznamo.

A kakorkoli. Kosorjeva in Pahor sta se povsem približala rešitvi. Pravzaprav sta obnovila vajo Račan-Drnovšek. Še nikoli po pokojnih premierjih ni bil nihče tako blizu. A hkrati sta še vedno daleč. Namreč, komaj verjetno je, da nacionalisti in populisti na obeh straneh ne bodo naredili vsega, da do tvornega sporazuma ne pride. Na Hrvaškem se je celo škofovska konferenca spravila nad sporazum in napadla akterje. Naša škofovska konferenca pa je odgovorila. Že besednjak, ki je na delu pri hrvaških in slovenskih škofih, je zadosten razlog za zaprtje tega neprijetnega poglavja v bilateralnih odnosih. Ko sta se hrvaška in slovenska cerkev postavljali za nacionalni interes, sta praviloma zgrešili cilj. Najbolj med drugo svetovno vojno.

Medtem ko ima Pahor proti sebi predvsem opozicijo, se lahko zgodi, da se bo na sporazumu Kosor-Pahor razklala HDZ. Namreč, po nejasnem pobegu iz politike, ko je bilo Hrvaški najtežje, se v politiko po lastni najavi vrača Sanader. Razlog naj bi bil banalen: ker mu grozi kazenski pregon kot posledica velike policijske preiskave, ki se je dotaknila samega vrha HDZ. Če napoved drži, je jasno, da bo bolj kot opozicija aktualno vlado in sam HDZ lomil njen donedavni predsednik Sanader. Torej, tisti Sanader, ki se je pred volitvami leta 2004 z Janšo pogovarjal o incidentih v Piranskem zalivu. Je kdo rekel dogovarjal?

Slovensko-hrvaški odnosi so kot potovanje bratov Marx čez Atlantik (A Night at the Opera, 1935). Chico Marx pripoveduje radovednemu občinstvu: Leteli smo torej proti Ameriki, a nam na pol poti zmanjka goriva in morali smo nazaj. Naslednjič smo ga natočili dvakrat toliko, a nam ga je spet zmanjkalo, ko smo ravno želeli pristati. Zopet smo se vrnili in ga tokrat natočili dovolj. A kaj se je zgodilo? Na pol poti smo ugotovili, da smo pozabili letalo in smo se morali spet vrniti. A takrat sem se spomnil genialne ideje. Nismo več vzeli letala, niti goriva. Vzeli smo parnik… in tako smo končno uspešno preleteli ocean.