Slepote RTV Slovenija

(Foto: Luka Cjuha)

Šarmantni Bill je bil v tistem času seveda predsednik Združenih držav Amerike in po odpovedi koncerta Michaela Jacksona morda resnično najslavnejši osebek, ki je kdaj zašel k nam. A tovrstno spektakelsko dojemanje strogo protokolarnih in administrativnih zadev ter poveličevanje predsednika neke druge države na raven polboga z ustrežljivo tajnico sta kljub vsemu resno namigovali na našo podložno zavest in večni manjvrednostni občutek v primerjavi z večjimi narodi.

A to je bila vendarle mlada punca, ki je do danes najbrž spoznala, da se je med letoma 1900 in 1999 na prostoru njene domovine zgodilo še marsikaj zanimivega, in zelo verjetno je njeno najstniško navdušenje nad sivolasim očarljivcem rahlo splahnelo. A tega žal ne moremo trditi za dotičneže na RTV Slovenija, ki bodo jutri kar uro in pol dolg termin na svojem "prestižnem" prvem televizijskem programu namenili drugemu Clintonovemu obisku v Sloveniji. Če bi še nekako razumel zakup tega prostora v primeru obiska Baracka Obame, trenutno največje svetovne medijske zvezde, aktualnega Nobelovega nagrajenca za mir in prvega temnopoltega predsednika ZDA, pa najbrž na vsem svetu ni ljudstva, ki bi hotelo kar devetdeset minut posvetiti njegovemu svetovalcu Billu. Toliko zanj ob sobotah popoldne najbrž nimata časa niti njegova žena Hillary in hčerka Chelsea. Skupaj.

Prav zanimivo je ob tem hlapčevskem "medijskem tretmaju" predpredhodnega ameriškega predsednika pomisliti na neštete žolčne pritožbe na račun Josipa Broza - Tita in njegove vladarske hohštaplerije ter na neskončna zgražanja nad pionirčki, mahanji z zastavicami in paradami, ki smo jih v preteklih osemnajstih letih poslušali od čez noč ozdravljenih komunistov. Človek je skozi vsa ta leta dobil občutek, da so ljudje v tistih časih zaradi tovrstnih ceremonij pretrpeli toliko duševnih bolečin, da jim še nadaljnjih sto let ne bo prišlo na misel, da bi na podoben način častili kakega političnega voditelja. Sploh pa ne tujega.

Ob napovedanem prenosu obiska Billa Clintona, ki se bo udeležil neke konference v Portorožu, sem zato sam posumil, da omenjene socialistične parade sploh niso bile izključno Titova osebna želja oziroma rezultat skrbi za utrjevanje maršalovega položaja najbolj enakega med enakimi, temveč so morebiti izhajale iz potrebe tukajšnjega občinstva po slepem navduševanju nad političnimi akterji in njihovimi piarovskimi podobami.

Morda se motim, a si pač nikakor ne morem predstavljati, da bi lahko neko sobotno popoldne preklopil na avstrijski ORF, madžarski MTV ali italijanski RAI in tam zagledal bivšega predsednika ZDA, kako se uro in pol sprehaja po Kitzbuhelu, Benetkah ali ob Blatnem jezeru. Lahko si ga sicer zamislim, da cel dan "šeta" po Plitvicah, od koder se za hrvaški HRT vsake pol ure javlja njegov "košetač" Goran Milić, a kot vem, si radi domišljamo, da smo vsaj tri, če ne celo štiri svetlobna leta pred našimi južnimi sosedi, in nas to ne bi smelo tolažiti. Kvečjemu bi nas moralo resno skrbeti, ker smo, vsaj kar se medijev tiče, v marsičem na slabšem.

Spomnite se samo pompa okrog obiska angleške kraljice, med katerim so nam naši mediji za nekaj dni vcepili občutek, da smo tudi mi ena od držav Commonwealtha in da je kraljica Elizabeta zatorej tudi naša kraljica. Vse naše takratne aktualne notranje- in zunanjepolitične pa tudi kulturne, športne in gospodarske teme je namreč gladko zasenčil sedežni red pri slavnostni večerji, seznam (ne)povabljencev, "dress code" in jedilni list, tako da se človeku po vsem tem ne bi niti za hip zdelo presenetljivo, če bi kakšna poslanska skupina zahtevala sklic izredne seje državnega zbora, na kateri bi razpravljali o možnosti interpelacije zoper Danila Türka, ki se je z roko dotaknil kraljičine sinje modre obleke.

Pred leti je bosanski režiser Pjer Žalica posnel odličen film Gori!, kjer v grenkohumornem tonu prikazuje povojno Bosno, ki živi v nestrpnem pričakovanju slavnostnega prihoda predsednika Billa Clintona v majhno bosansko mesto Tešanj. Prikaz ljudi, ki so se potem, ko so nekaj let streljali drugi na druge, pripravljeni pomiriti, da bi lažje organizirali "odbor za doček", in ki predsedniku ZDA navdušeno pojejo pesmi, v Žaličevem filmu duhovito razgalja vso žalost in bedo multietnične družbe, nepovratno razstavljene na nacionalne prafaktorje. Človek se zato skorajda mora vprašati, kaj potemtakem razgalja jutrišnji 90-minutni "dokumentarec" s podobno vsebino v produkciji TV Slovenija ter kaj nam o nas in naši družbi govori dejstvo, da je zastavljen brez vsakršne kritične, kaj šele primerno ironične distance. Tema, ki so jo Bosanci že pred leti spretno pospremili v polje samoironije in družbene satire, je torej v Sloveniji še vedno obravnavana smrtno resno, z vso pripadajočo novinarsko strogostjo, predanostjo in odgovornostjo.

Vse to pa zgolj poglablja občutek, da smo družba, vse bolj izgubljena v času in prostoru, družba, ki ne loči več pomembnih od nepomembnih dogodkov in ki poveličuje bivše tuje predsednike namesto svojih junakov, občuduje misice namesto biologinj, slikark in zdravnic ter trepeta za resničnostne kmetuharje namesto za resnične kmete in delavce. Bojim se celo, da smo umsko in duhovno že tako zelo ohromljeni, da ni v resnici prav nič čudnega v tem, da nas že dolgo vrsto let vodijo eni in isti slepci, zaslepljeni z lastno ozkoglednostjo. Za vodenje ljudstva, ki kolektivno otrpne od vzhičenja, vsakič ko na njegovih tleh pristane Bill Clinton, pač ni potreben noben svetovljanski videc ali posvečeni vizionar.

Za vodenje takšnega ljudstva resnično zadostuje nekaj ubogljivih programskih direktorjev, urednikov in novinarjev.