Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden.
(Mt 10, 34:36)
***
Na prvih straneh Svetega pisma je zapisano, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi, kot moškega in žensko in jima naročil, naj bosta rodovitna in se množita (1 Mz 1, 27-28). Sam učlovečeni božji sin Jezus Kristus se je rodil v družini, ob sebi je hotel imeti mater in krušnega očeta.
Iz nagovora dr. Antona Stresa na zborovanju Dan družine v Ljubljani (Družina, 26. oktober 2009
***
Bog je ustvaril človeka po svojem liku. Ekshibicionist mu sedaj vrača sliko.
Jacques Prevert
***
Je homoseksualec človek? No, danes verjetno niti Cerkev, vsej svoji licemernosti, dvojni morali navkljub, ne bi upala reči, da ni. Potemtakem je torej Bog tudi homoseksualca ustvaril po lastnem liku. In še marsikoga. Pač božje stvaritve. In če je tako, smo pač vsi božji otroci: homo, hetero, bi, trans, pridni, poredni, rdeči, črni, roza in kar je še orientacij, kombinacij in inačic. In še bolj nerodno zna biti. Saj se spomnite, nedavno sem tudi sam omenjal, kako je nekdanji nadškof in sedanji kardinal Rode okvalificiral polnokrvnega ateista. Prepoznaš ga po tem, da vrže umrlega očeta v kanto za smeti. In nasprotno, če tega ne počne, potem ni ateist. K temu "argumentu" moj prijatelj, ki je 110-odstotni, prav zoprni ateist, pa je vseeno pokopal starše, pravi tako: tisto, kar leži v zemlji, je spomin na moje starše. Drugega ni. Zato imam razlog, da grem na grob in se poklonim spominu. V kanto lahko vrže svojega očeta kvečjemu kak Rodetov vernik, saj je zanj tisto, kar po smrti šteje, zgolj duša, ki zapusti telo; telo brez duše konča tako, kot začne ("Zares, prah si in v prah se povrneš", 1 Mz 3). Argumentacija ni samo bizarna, ampak tudi nadvse nerodna. Danes s precej veliko verjetnostjo vemo, da je tudi neandertalec pokopaval svojo umrle, ustvarjal glasbo, morda upodabljal itd. Kaj to pomeni? Da je Bog tudi neandertalca ustvaril po svojem liku, po svoji podobi? O homo erectusu artefakti nakazujejo, da je bil ob svojem času pred poldrugim milijonom let mnogo, mnogo več kot najbolj pametna opica. In v razvoju naših prednikov in njihovih prednikov ni izrazite diskontinuitete. Zato danes teologi čutijo zadrego, ker evolucije preprosto ni mogoče zanikati. Vendar imajo tudi zasilno rešitev, kot jo je v neki polemiki podal "medijski pater" dr. Peter Lah. Pravi, da je sicer res, da se je človek "postopoma razvijal, dokler ni enkrat Bog vanj vdihnil tisto edinstveno moč, Božjega Duha, ter naredil iz njega duhovno bitje po svoji podobi. Ne da bi kakorkoli 'poniževali' drugo stvarstvo, je res, da je človek zaradi tega posega bistveno več od njega." V koga je Bog vdihnil božjega duha, kateri homo je torej "duhovno bitje po božji podobi"? Ali je to homo habilis, homo erectus, homo sapiens, homo seksualec, ni povedal. Vsekakor pa krilatica božje kreacije po lastni podobi pripelje Cerkev v hujšo blasfemijo, kot si jo lahko zamisli ali jo izreče najbolj zakrknjen ateist.
Čisto razumem, da Cerkev pridiga in piše božjo postavo, kot si jo je zamislila ali izmislila. In da je to zaveza, tudi zelo stroga, če tako zahteva, za tiste, ki spadajo v občestvo. Če seveda vanj prostovoljno vstopijo ali lahko prostovoljno izstopijo. Ne morem pa razumeti, kako lahko svoje zapovedi v tretjem tisočletju po Kristusovem rojstvu zahtevajo od tistih, ki v občestvo ne spadajo. Denimo zapovedi, da sprejemajo njihovo definicijo družinskega statusa. Paradoksalno je, da je prav rekonstrukcija življenja Jezusa iz Nazareta polna zapletov in ni v skladu s cerkvenim zavračanjem nenaravnih družinskih oblik. Že "zapleteno" pojasnjevanje Jezusovega spočetja je težko uskladiti z aktualnimi cerkvenimi družinskimi imperativi. Spočet naj ne bi bil po "naravni poti", ampak se je v Mariji zgolj utelesil. In nezakonsko mater Marijo, menda staro komaj 14 let, kar je celo za takratne razmere nizka starost, je vzel tesar Jožef ter je tako Jezus dobil očima. Ja, nič kaj prava in naravna družina po obrazcu biološka mati, biološki oče ter njun krvni otrok! Jezus, božji sin, ki ni spočet po "običajni" poti, je po nekaterih svetopisemskih virih in interpretacijah imel tudi brate in sestre. Kako pojasniti te sorodstvene vezi? A kakor koli že, Jezus sam ni imel družine v tistem "polnem", "naravnem" pomenu, kot to zahteva Cerkev, ko nasprotuje predlogu novega družinskega zakona.
Cerkev je začutila v predlogu zakona, ki prinaša poleg številnih praktičnih rešitev in prilagoditev sodobnemu času možnost, da otroka posvojijo tudi istospolni partnerji, svojo tržno nišo. Cerkev je institucija z zelo nizkim javnim ugledom, zato na njem ne more aktivirati svojega vpliva. Lahko pa, in to počne, aktivira predsodke, ki v javnosti že obstajajo. Predsodke do istospolno naravnanih ljudi, na primer. To ni prvi cerkveni poskus "deskanja" na valovih predsodkov in nestrpnosti. Enako je bilo ob zakonu o umetnem oplojevanju, kjer ni bilo vprašanje, ali se to sme delati, temveč, komu se sme to delati. Neplodne ženske v heteroseksualnih partnerstvih smejo zanositi z biomedicinsko pomočjo. Samske pač ne. Dilema pravice do umetne oploditve torej ni niti strokovno niti moralno vprašanje nasploh, ampak vprašanje dvojne morale. Sicer pa je eklatanten primer dvojne morale tudi nasprotovanje gradnji muslimanskih verskih objektov. Ob tem vprašanju je slovenska RKC tudi daleč od stopnje odprtosti, ki jo kaže Cerkev drugod po Evropi.
Če bo do referenduma prišlo, bo motivirana večina glasovalcev novi, sodobni družinski zakon zrušila. Izrazila bo svoj predsodek, svoj strah, svojo nevednost. Cerkev pa bo pristavila svoj lonček in doživela zmagoslavje. Toda tako kot pri številnih drugih javnih vprašanjih bo zmaga pirova. Samo vprašanje časa je, kdaj bo tudi redefinirano pojmovanje družine in posvojitev otrok postalo tako samoumevno, kot je danes samoumevno, da nekateri ljudje živijo v zunajinstitucionalnih partnerstvih ali da nekateri odrasli živijo kot samohranilci svojih otrok.
Cerkveno vsiljevanje modela tradicionalne družine kot edinega mogočega modela za urejanje razmerij med otroci in odraslimi je naperjeno proti interesom otrok. Kaj bolj ogroža otroka, starši, ki ne zmorejo izraziti ljubezni in skrbi za svoje otroke oziroma so celo nasilni do njih, ali starši, ki imajo izhodiščni hendikep v svoji spolni naravnanosti? No, da ne bo nesporazuma. Če izhajamo iz tega, da istospolno naravnani starši niso a priori slabši, to seveda ne dokazuje nasprotnega, da so boljši. Prav zato so za posvojitve predvideni kar najstrožji postopki izbire in preverbe potencialnih posvojiteljev.
Vsekakor pa je najbolj invaliden argument, slišan v teh dneh, tisti, da socializacija otrok v istospolnih partnerstvih producira velik ali vsaj večji delež kasnejše istospolne usmerjenosti. Hja, ne vem. Ne samo, da je večina zdaj živečih istospolno naravnanih ljudi odraščala v heteroseksualnih družinah, tudi raziskave, ki so javno dostopne, ne potrjujejo takšnega sklepa. Glasilo Narobe, ki ga izdaja informacijski center Legebitra, se zato sprašuje, ali je morebiti na delu zdrav razum. Zna biti. Hegel je svoj čas napisal, da je zdrav ljudski razum precej nezdrav; pravzaprav zbirka predsodkov svojega časa. Tako nekako.