Prišel je čas za enajsto zapoved

Omenjeno licenco lahko namreč pridobi le s strani FBI strogo preverjen kader oziroma človek brez resneje zapacane "kartoteke", v Jocevi pa je bilo zabeleženo njegovo mladostniško šofiranje v vinjenem stanju, kar je v Združenih državah kriminalno dejanje.

A četudi imajo zloglasni efbiajevci veliko izkušenj z raznimi kulturološkimi razlikami, rahlo dvomim, da so bili sposobni razumeti tukajšnje običaje, in torej predvidevam, da jim je Joc zaman pojasnjeval, da je volan za opitega Slovenca to, kar je puška za srbskega svata, to je le dober dodatek k dobri zabavi, ki je v večini primerov popolnoma nenevaren. Efbiajevci so si najbrž mislili, da jih "mister Pečečnik" le malo vleče za nos, in so se zato najverjetneje odločili, da temu simpatičnemu ambicioznemu šaljivcu, ki jim najresneje razlaga o tem, da je to, za kar v ZDA ljudje končajo v zaporu, v njegovi domovini primerljivo s kajenjem v zaprtem prostoru ali krajo koles, malce pogledajo skozi prste.

Te zgodbice sem se ponovno spomnil po nedavni tragični prometni nesreči, v kateri je v napačno smer vozeči vinjeni voznik na avtocesti povzročil smrt treh ljudi. Po njej smo si lahko ogledali pretresljiv govor Katarine Kresal, ki se je končal v solzah in v katerem je notranja ministrica, preden je predčasno zapustila dvorano, povedala, da represija ne more biti rešitev tega zapletenega psihološkega in kulturološkega problema, ki se v teh prostorih vleče že od gospoda Codellija in njegovega prvega štirikolesnika dalje, ter da lahko na ceste pošljemo tisoče in tisoče novih policistov, a da se bodo takšne stvari še naprej dogajale.

Poklicni mrhovinarji so se sicer spravili nad slabo urejeno signalizacijo in premalo zaščitene vstope na avtocesto ter nam poskušali prodati zgodbo, da je še enkrat več vsega kriv Dars, ker pijanemu vozniku ni pomagal pociljati prave smeri domov. Sam pa sem pomislil na Joca Pečečnika in njegovo predstavitev naših šoferskih navad in običajev svojim uglednim ameriškim gostom. Pomislil sem, da bržkone na zelo podoben način v Ameriki svojim gostom razlagajo svojo potrebo po vsakodnevnem nošenju in občasni uporabi strelnega orožja, za nas nedoumljivo obsedenost z varnostjo in morda celo svojo brezkončno vojno proti terorizmu. Pomislil sem, kako so mnogi med nami bolj ali manj sveto prepričani, da bi bilo za Ameriko, in posledično seveda za vse nas, veliko bolje, če bi se pustila nam, "normalnim" in "treznim" ljudstvom, prepričati, da s svojim perverznim načinom funkcioniranja počasi ugonablja samo sebe in tudi svet okoli sebe. In na koncu sem pomislil še na to, da bi bilo po tem ključu precej bolj logično, če bi ameriški agenti, namesto da so sprejeli njegovo zgodbico o "stanju stvari" pri nas, Jocu Pečečniku vsaj poskušali razložiti, da tudi mi z našimi izprijenimi navadami vsakodnevno ugonabljamo sami sebe in tisto malega sveta, kar ga zaide k nam.

Vse dokler bomo namreč mi prepričevali ves svet, da je vožnja pod vplivom alkohola omembe nevreden spodrsljaj v življenju podalpskega slehernika ali še bolje velikanska smola posameznika, ki je tik pred domom po pomoti naletel na policijsko kontrolo, bomo iz pomečkane pločevine vlekli vselej nove in nove nedolžne žrtve. Šele ko se bomo temu zaprepadenemu svetu pustili prepričati, da je prav vsak pijani voznik potencialni morilec, ki resno ogroža življenja soudeležencev v prometu, in da gre pri vsem skupaj za naklepno kriminalno dejanje, se bodo stvari premaknile na bolje.

S perspektive tega istega sveta je namreč država, ki že leta in leta pozorno opazuje svoje državljane, kako drug za drugim umirajo na njenih cestah, a je ob tem še naprej naivno prepričana, da se bo ljudstvo nekoč ozavestilo samo od sebe ter bodisi prenehalo piti bodisi začelo klicati taksi službe, milo rečeno mačehovska. Represija tudi zame ni najbolj milozvočna beseda, kar sem jih slišal v življenju, a za zdaj še nisem slišal za učinkovitejši pristop od visokih zastrašilnih kazni. Kogar pač ni ganilo dosedanjih sedemindvajset ozaveščevalnih trženjskih akcij, kogar od vožnje pod vplivom alkohola ni odvrnila smrt bližnjega sorodnika ali prijatelja in kogar se, konec koncev, niso dotaknile nedavne solze notranje ministrice, temu po mojem mnenju lahko pomaga kvečjemu trpka zaporniška izkušnja, kvalitetno debel mesečni obrok za odplačilo kazni, odvzem ljubljenega avtomobila ali dosmrtna izguba vozniškega dovoljenja.

Vse dokler pa kazen za vožnjo pod vplivom alkohola ne bo vsaj dvakratno presegala letnih stroškov vožnje s taksijem ob petkih in sobotah zvečer, ne bo policijska kontrola na pijane voznike delovala niti najmanj zastrašujoče in bodo naše ceste še naprej polne nepredvidljivih samomorilskih napadalcev. In govoriti o tem, da represija ni rešitev, je nedvomno zelo ganljivo in do okolice prijazno, a tudi malce neodgovorno.

Kolikor mi je znano, še vedno živimo v kulturi, kjer ljudje ne lažejo, ne kradejo in ne ubijajo predvsem zato, da ne bi končali v peklu. Če mene vprašate, je prišel skrajni čas, da desetim božjim dodamo še eno, ljudsko zapoved, ki bi se lahko glasila: "Ne povozi pijan svojega bližnjega!" Zapovedi primerno pa bi morala biti kazen za grešnike peklenska ali vsaj draga kot hudič.