O tem je mogoče kaj povedati, o tem se da razpravljati. Delavki, ki izgublja službo ali dela za petsto evrov, ni mogoče reči ničesar, kar ne bi bilo tako ali drugače nedostojno. Naj se še jaz zatečem k brezosebni birokratski govorici o kriznih časih, socialnih transferjih, prekvalifikacijah, s katerimi se prikriva strašna stvarnost neprespanih noči, stisk, strahu, sramu, prepirov, ponižujočega stanja pred vrati, pred pulti, v dolgih vrstah, skupaj z drugimi ljudmi z enako mešanico jeze in žalosti v grlu, z enako izgubo upanja v očeh? Ni res, da sit lačnemu ne verjame, stvar je še veliko hujša: sit hoče lačnega pozabiti, da bi lahko še naprej mirno prebavljal svoj preobilni obrok.

Da ljudje obračamo glavo stran od nesreče, je morda enako človeško kot to, da priskočimo na pomoč, in verjetno je odvisno od tega, v kaj so nas vzgojili in v kaj smo se vzgojili: v zanikanje ali v soočenje z resničnostjo. V konkretnih situacijah, ko nimamo časa niti premišljevati, se najbolje vidi, iz kakšnega testa smo: ali brez oklevanja zabredemo v mrzlo vodo in izvlečemo mucka iz nje ali pa nas zadržijo stoteri zakoreninjeni pomisleki, od tistega, da en utopljenček ni konec sveta, da je prehlad lahko nevaren, da so bili ti čevlji enostavno predragi in da - kaj bomo potem z njim? Kdo si hoče nakopati odgovornost za še enega mačka, ko pa jih je svet prepoln?

Trenutno je na svetu utapljajočih okrogla milijarda. Ne muckov, ljudi. Toliko jih namreč umira od lakote in del te milijarde je v nekoliko blažji obliki tudi okoli sto tisoč slovenskih državljanov, ki živijo pod pragom revščine. Zanje smo odgovorni vsi, ki mirno praznimo krožnike v smeti. A seveda je neskončno večja odgovornost onih, ki imajo srp v rokah, tisti srp, ki naj bi jim žel žito, a jim seka noge.

Svet vodi ekonomija. Toda zakaj ekonomistom, vsaj tistim, ki so konstruirali ali legitimirali sedanje stanje, nikakor ne gre zaupati sveta? Zato, ker sedijo na bregu in preračunavajo strošek utopitve ali rešitve utapljajočega. Svojo znanost so povzdignili nad banalnost, ki se ji reče človek, v abstraktno preračunavanje plusov in minusov za domnevno abstraktni cilj, ki se mu reče dobiček. Domnevno abstrakten je seveda zato, ker se za njegovim spet domnevno logičnim matematičnim izračunom skriva peščica zelo konkretnih ljudi, ki jim ta čisti matematični račun koristi. In ta račun mirno prenese milijone lačnih. Del te peščice so seveda tudi računarji sami: niti en ekonomist, ki sodeluje v tej "znanosti", ni lačen. Izračunava torej račun, ki ga obilno hrani. Zakaj bi vanj vnašal negotovi x, ki ga predstavlja lačen človek?

Z abstrakcijami seveda samo po sebi ni nič narobe, bolj ko je mišljenje razvito, bolj je abstraktno. Toda abstraktnost brez vrednot je uplinjenje polovice sveta. Abstraktni izračun vedno pokaže, da bi bilo z ekonomskega vidika najbolje najti končno rešitev za vse zlakotnele, bolne, dela nezmožne. Pa tudi dela zmožne, ki niso pripravljeni delati za minimalno mezdo.

Abstraktni izračun nam kaže, da bi bilo slovensko gospodarstvo rešeno, če bi bila minimalna plača sto evrov. Če smo torej v težavah, smo zato, ker delavci tega ne dojamejo in sebično zahtevajo večje plače. Tako nas podučuje vrsta ekonomistov, tudi Boštjan Lozar, ki opozarja, da bi Gorenje moralo povečati svojo "stroškovno učinkovitost", da bi morali imeti zaposlenih manj, ki bi delali še več za isto mizerno plačo, če ne, bo sledila kazen, proizvodnjo bo pač treba seliti nekam, kjer bo neka druga skupina revežev pristala na še manjše plačilo. Še več, Lozar demagoško ščuva delavce zoper celoto javnih uslužbencev, ki naj bi bili krivi za proračunsko luknjo, s "paradoksom", da eni delavci delajo za minimalno plačo, drugi pa dobivajo za krajcar višje nadomestilo, pa neti spore tudi med tistimi, ki so v obeh primerih na dnu in si upajo biti dovolj predrzni, da hočejo jesti, pa če delajo ali ne. Namesto da bi lepo tiho umrli. Lozar družbo razume kot gladiatorstvo. Kill or die. Ubij ali umri.

To gnila izsiljevalska "logika", ki se je oklicala za ekonomsko znanost, torej ne izhaja iz temelja, iz tistega razumevanja razvite družbe, v kateri ima človek pravico do preživetja in morajo zato vsi izračuni izhajati iz te cene, ampak iz maksimuma, iz pogojev, ki jih je treba vsiliti delavcem, da bi bil dobiček na vrhu kar največji.

Gorenje, firma v strašnih težavah, ki ji pomaga tudi država, je imela od nekdaj v upravi ljudi plačane kot bogove. Človek še ni pet minut v Velenju, ko že sliši, da naj bi si prejšnji direktor nagrabil toliko denarja, da še petim generacijam njegove družine ne bo treba delati. A ljudje to povedo z naklonjenostjo (?!): takrat nihče ni bil brez dela. Tudi današnja uprava je enako bogovska, lani, ko je kriza Gorenje že mlela z vso močjo, je bila (po nadvse zanimivem sezamu "najdebelejših" v sobotnem Dnevniku) četrta najbolje plačana uprava (med tistimi, ki podatkov ne skrivajo) v vsej državi. Za svoje plače je namenila 1,660 milijona evrov; direktor Bobinac je mesečno prejemal 28.500 evrov bruto, t.j. 40-kratnik najnižje delavske plače. Seveda, če želi doseči prejšnji zavidljivi rezultat petih preskrbljenih generacij, ne gre drugače. Ta zasebna, ne pa podjetniška akumulacija se ekonomistom očitno ne zdi problem.

"Slovenski menedžerji so na splošno premalo plačani glede na odgovornost, ki jo imajo, in glede na zahtevnost dela. Povsod po svetu obstaja fama, da so menedžerji preveč plačani," je o milijardi lačnih povedal predsednik Združenja Manager, Svetelšek. Dnevnikov seznam kaže, da odgovornost gojijo le do sebe: tako v državnih firmah kot tistih, ki leta in leta s pomočjo države in ob minimalnih plačah držijo glavo nad vodo ali ki večino del opravijo za državo, vodstva služijo zneske, ob katerih te zares obide gnus. To je dejansko moralni kolaps slovenske družbe. Rekorder Dušan Črnigoj, direktor Primorja s katastrofalnimi plačami in delovnimi pogoji, je lani zaslužil mesečno okoli 64.000 evrov bruto, t.j. stokratnik najnižje plače v podjetju! Temu se reče pri živem telesu odreti kožo in jo prodati, preden utegneš zamjavkati.