Čeprav se zdi, da je za organizacijo takšnega dogodka treba poskrbeti zgolj za delujoč filmski projektor, povprečno veliko dvorano, nekaj hotelskih sob in primerno količino primorskega vina, so se stvari veselo zapletale še vsako leto doslej. Lahko bi rekli, da so škandal(čk)i edina prava stalnica te domače filmske smotre. Pa naj bo to legendarno predavanje o delu z igralci, ko je režiser Vinči Vogue Anžlovar s pomočjo igralca Braneta Šturbeja naključnim gledalcem pokazal svoj izvirni avtorski pristop, ali zgodba nesrečnega portugalskega veleposlanika, ki se je na povabilo organizatorjev pripeljal v Portorož, da bi si tam v popolnoma prazni dvorani sam ogledal neki portugalski film.

Za same filmarje so še veliko bolj nevšečna stalnica seveda neskončni organizacijski zapleti, ki že leta potekajo pod motom "Bodi sam svoj organizator", tako da smo se režiserji, igralci, producenti in vsi drugi filmski delavci oziroma uradno "gostje festivala" že navadili na to, da sami večer za večerom kukamo v dvorano portoroškega Avditorija in se s pomočjo filmskih trikov poskušamo ob pravem času pojaviti na odru, kjer potem sami sebi postavljamo vprašanja ter po svojih najboljših močeh zabavamo zbrano občinstvo. Morda smo res horda razvajenih nergavih egotripačev, a večina nas je že gostovala na marsikaterem tujem festivalu (od skromnih študentskih pa do tistih, kjer filme po navadi zasenčijo rdeče preproge) in nam je zato kristalno jasno, da je ta naš primorski zbrkljajček tudi v svetovnem merilu nekaj zelo posebnega.

Nikjer drugje se mi pač niti v sanjah ni pripetilo, da me kot avtorja povabijo na tiskovko, jo vmes dvakrat ali trikrat odpovedo, jo naposled le izpeljejo, a me na njej niti ne predstavijo polni dvorani novinarjev in drugih radovednežev. Iz mene so tako brez najmanjšega sramu naredili nekakšnega filmskega Damjana Murka, medijske pozornosti željnega ekshibicionista, ki je brez pravega razloga obsedel ob režiserju Marku Šantiću in voditelju tiskovne konference. Ta se je zaradi kdo ve česa odločil, da me ignorira in mi ne pusti do besede, meni pa ni preostalo drugega, kot da sem ponesrečeno iskal tisto telesno pozo in izraz na obrazu, ki bi zbeganemu občinstvu vendarle razkrila, da sem pravzaprav scenarist filma, o katerem teče beseda. A kljub mojemu neznanskemu trudu me je večina zbranih posmehljivo premerjala in si najbrž mislila, da sem pač še eden v dolgi vrsti režiserjev, ki si nikoli niso upali postati igralci, a zato izrabijo tudi najmanjšo priložnost, da se znajdejo pred kamero in tam zaigrajo samega sebe.

Ob takšnih peripetijah (vsak filmar ima na zalogi vsaj eno ali dve podobni) se človek pač resno vpraša, ali ni namen teh slavnih portoroških dni jamrarije in vina, da filmarje redno postavlja na realna tla. Če bi namreč Filmski sklad organiziral dogodek, kjer bi filmske ustvarjalce tako kot drugod po svetu nosili po rokah, jih obravnavali spoštljivo ali jim bog ne daj pod noge položili še kakšno rdečo preprogo, bi mali filmski bogovi sami sebi zrasli čez glavo in bi naenkrat zahtevali celo tako nezaslišane stvari, kakršna je, recimo, urejen in politično neodvisen filmski sistem.

Če pa to vendarle ni resnični namen Festivala slovenskega filma, potem priznam, da sem dokončno ostal brez idej in da lahko jasno in glasno priznam, da se mi sploh ne sanja, čemu ta naš festival sploh služi. Ker zagotovo ni namenjen druženju filmarjev, saj se ti drug drugega v Ljubljani radi izogibajo; tudi promocija filmov ne more biti njegov namen, saj si vseh sedem prisotnih novinarjev uspe ogledati komaj tretjino programa; gledalci, ki ne zapolnijo niti kafiča, kaj šele dvorane v Avditoriju, tudi ne morejo biti razlog; tujim festivalskim oglednikom filme kažemo že v Berlinu, Cannesu in Benetkah; filmskih študentov na festival nihče niti ne povabi, kaj šele, da bi jim omogočil prenočišče, prevoz in spodoben termin za prikazovanje svojih filmov; zaradi nagrad, ki nikomur ne pomenijo ničesar, še najmanj pa strokovnim komisijam, ki odločajo o naslednjih projektih nagrajencev, pa se festivala tudi ne splača vzdrževati.

FSF najbrž pride prav le slovenskemu turizmu, ki na račun podobnih dogodkov popravlja letno statistiko nočitev na Obali in morda še kakšnemu ministru za kulturo, državnim sekretarjem, direktorjem direktoratov in raznoraznim vedejem, ki pridejo v Portorož, se tam muzajo, prijetno kramljajo, rokujejo z vsemi, prijazno smehljajo in nasploh ustvarjajo vtis, da je s slovenskim filmom vse v najlepšem redu.

Človek bi si zato želel, da bi šli tudi v kulturi od časa do časa po športno "na vse ali nič" in bi si priznali, da v obstoječih razmerah Festivala slovenskega filma ni mogoče dovolj kvalitetno izpeljati. Konec koncev je to lansko leto po zelo spodobno opravljenem delu ugotovil in tudi pošteno priznal takratni direktor festivala Samo Rugelj, ki je zato letos bivši direktor festivala. A podaljševanje agonije je pri nas neke vrste nacionalni šport in zato je trenutno edina obstoječa festivalska logika tista ponarodela "samo da je".

Meni pa je medtem z vsakim novim sporom med avtorji in selektorjem ter z vselej večjim umanjkanjem zadostnih finančnih sredstev vse bližja tista "tudi če ne".