Imate občutek, da je zdaj sodelovanje s Slovenijo boljše?

Prav danes zjutraj sem po telefonu govoril s preiskovalci iz Slovenije. Zelo dobro sodelujemo. Spoštujem jih, ker se še vedno borijo z mlini na veter. Kot se je boril Don Kihot. Zelo jih cenim in vem, da delajo najbolje, kolikor morejo.

Kdo pa je mlin na veter? Je to vrhovna državna tožilka?

Ne, tega ne morem komentirati. Primer je težak, in kot sem rekel, delajo najbolje, kolikor morejo

Glavni finski preiskovalec Kaj-Erik Björkqvist v intervjuju za Mladino (24. 7. 2009)

***

Največja svetovna bonitetna hiša Dun & Bradstreet (D & B) v avgustovskem poročilu ohranja bonitetno oceno Slovenije nespremenjeno pri DB2c, kar pomeni nizko tveganje, vendar pa je trend za v prihodnje negativen, kar pomeni, da obstaja možnost poslabšanja ocene. D & B opozarja na možnost razpada koalicije, a ne vidi nevarnosti za politično stabilnost.

Bonitetna hiša Dun & Bradstreet o neškodljivem razpadu koalicije (STA, 4. 8. 2009)

***

Nekoliko starejši se zagotovo spomnijo, kako so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja prvič ujeli slovenske gledalce in jih posadili pred televizijske zaslone še pred obrednim ogledom poročil in kasnejšega večernega programa. V poznopopoldanskih urah so namreč začeli predvajati žajfnice in popolnoma porušili predstavo o tem, kaj je elitni termin. Med temi serijami je bila najbolj odmevna Santa Barbara, bebava neskončnica o kalifornijskih klanih ali nekaj takega. Po enciklopedičnih navedbah je med junijem 1984 in januarjem 1993 NBC v Združenih državah Amerike vsak dan prinašala novo nadaljevanje. Skupno natančno 2137 nadaljevanj. Jasno, da temu ni bilo mogoče nenehno slediti.

Celo najzvestejša publika je kdaj pa kdaj umanjkala. A ni nič zamudila, čeprav se je ta serija razvijala na zapletih znotraj socialne mreže, ki jo je zajemala. V vsakem trenutku si se lahko priklopil in ničesar nisi zamudil, če si v osnovi poznal značaje ključnih akterjev. Zapleti, nezvestobe, nelojalnost, škodoželjnost, spletkarjenje itd. Ključna torej ni bila zgodba, ampak značaji. Vselej novo (menda je scenarij pisalo več ljudi, ki se med seboj niso kaj dosti usklajevali), a dejansko nikoli nič novega, brez prave rdeče niti, le vsakokratni dramatično nerazrešen konec, tako imenovani cliffhanger ending, ki gledalca prisili, da naslednjič ponovno sede pred televizijski zaslon. Torej, patetični zapleti, a nikoli resničnega razpleta. Stopicanje na mestu. V čem je potemtakem skrivnost? V tem, da ni nobene skrivnosti, še posebnega pričakovanja ne. Vsak gledalec je investiral svojo potrebo v okvir zgodbe. Na njej je visel kot računalniški džanki na igricah.

Nekateri filmski kritiki zato menijo, da je vsa skrivnost takšnih neskončnih žajfnic preprosto v tem, da - v nasprotju s telenovelami - nimajo niti začetka niti predvidljivega konca. V serijo se lahko "povzpneš" in iz nje izstopiš kot na vlak: ko si zgoraj, pač poklepetaš s sopotniki, in potem izstopiš, čeprav mnogi drugi ostanejo… Tako nekako.

Zdi se, da je tudi slovenska politika ena sama žajfnica. Ves čas se nekaj dogaja, a se nikoli nič ne zgodi in ne dokonča. In tako je tudi tam, kjer politike sploh ne bi smelo biti. Denimo na tožilstvu. Po zaslugi Brezigarjeve tudi na tožilstvu teče nekakšna neskončna Santa Barbara. Neokusna, nedostojna, a trajna. Brezigarjeva je ujetnik svojih političnih strasti: ne zna narediti ločnice med službo in politično preferenco. Najbrž ni edina. Toda to ni argument, ker ima funkcijo na preveč občutljivem mestu, da bi se smelo njeno politično motiviranost pri odločanju in vodenju tolerirati. Zato bi moralo biti, glede na minulo delo, samoumevno, da jo zamenjajo.

Toda problem te koalicije je, da ne zna prevzemati odgovornosti. Po vseh norčijah, ki jih je Brezigarjeva zganjala denimo okoli razbremenjevanja akterjev Depale vasi, pa okoli razbremenjevanja policije, ki je najbolj znano romsko družino internirala in ji omejevala svobodno gibanje, čeprav jim formalno ni bila odvzeta prostost, in še za celo knjigo, ne le kolumno, drugih, natančno predvidljivih pristranskosti, neobrzdanosti, so podani vsi pogoji in razlogi za zamenjavo v vrhu tožilstva. Zamenjava ni le pravica. Je tudi dolžnost, če želijo zagotoviti pogoje za normalno delo tožilstva.

Vendar se zamenjava, o kateri kričijo Janševi jurišniki, ne bo zgodila. To je jasno že od vsega začetka. Se spomnite, kako je pravosodni minister Zalar, ki je sicer eden boljših ministrov te vlade, že decembra lani prostodušno in nepremišljeno izjavil, da generalna državna tožilka uživa njegovo podporo!? Takrat je eden bolj znanih liberalnih intelektualcev izjavil: "Konec je z njimi, pa še začeli niso." Mislil je kajpak na novo levoliberalno koalicijo. In danes lahko potrdimo, da je imel prav.

Koalicija se je ujela za rep. Namesto da bi prevzela odgovornost za mandat, ki ga je dobila od volilcev, se je začela ukvarjati z vprašanjem, kako vladati, ne da bi se to opazilo. Zato imamo danes smešne situacije, ko opozicija (SDS) šteje zamenjave tistih kadrov, ki so prišli v času Janševe koalicije na položaje na horuk, na silo, s predčasnimi zamenjavami predhodnikov. In skorajda v principu so Janševi kadri prej uspešne firme, zavode in institucije pripeljali v nezavidljiv položaj. To je vsekakor zadosten razlog za (ponovno) zamenjavo. A greh je vseeno bil storjen. Pahor se je javno zavezal, da ne bo nikogar zamenjal. Tako imamo zdaj perverzni položaj, da Janševa stran očita Pahorjevi zamenjave. In na opozorilo, da so oni vendar počeli enako, odgovarjajo: res je, a mi nismo obljubljali, da ne bo zamenjav!?

A ker so jemali konec, še preden so začeli, ni po moji oceni nikakršne resne nevarnosti, da bi koalicija razpadla. Ta koalicija res životari, vendar dejansko nima niti toliko moči, da bi agonijo presekala. Lahko bi rekli, da stabilno životari. In realno gledano se tudi nima kam umakniti. Ocena bonitetne hiše Dun & Bradstreet je zato po mojem mnenju popolnoma zgrešena. Pa še sklep o posledicah, če bi vendarle razpadla, je napačen. Če bi resnično pokopali sedanjo koalicijo, bi v nasprotju s projekcijo D & B vsekakor nastala kriza. Velika kriza, iz katere zlepa ne bi bilo izhoda. Desna koalicija se ne izide, velika ne bi dobila mandata ne na eni in ne na drugi strani, izredne volitve so težko izvedljive in komaj verjetne.

Zato bomo še več kot tri leta gledali Santo Barbaro. Ves čas se bo kaj dogajalo, toda nič se ne bo zgodilo. Ko se boste vrnili z dopusta, boste preprosto prižgali poročila, segli po časopisu in vse vam bo jasno, čeprav dogodkov niste spremljali. Žajfnica pač.