Atentat po meri premierja

(Foto: Franco Juri)

Kako znan ali pomemben mora biti človek, da postane žrtev atentata? Vsi drugi so žrtev čisto običajnega uboja.

Willy Meurer, nemški publicist

***

Hja. Kakor koli cinično in grozno se sliši, je načrtovani in na srečo neuspeli atentat najboljša stvar, ki se je Pahorju od zmage na volitvah zgodila. Da se ne bi narobe razumeli. Zadeva ni nedolžna, ne glede na to, kako resno je človek hotel napad izpeljati. Človek, ki je prišel z bombami na vlak, ni bil hladni morilec, kakršni so po naročilu ubili Djindjića, Kennedyja in mnoge druge politike, pospravili orožje in izginili brez sledu. Je bolj podoben likom zlomljenih, osamljenih norcev, kakršne poznano upodobljene v Altmanovem Nashvillu ali Scorsesejevem Taksistu. Globoko zafrustrirani, ki predvsem obupno kličejo na pomoč. A vendar bi se lahko zgodilo kaj hudega. Četudi hrvaški vojni veteran do Pahorja najbrž ne bi prišel, pa bi jo navsezadnje lahko skupili obmejni policist in potniki.

Pahorju bo ta »atentat« koristil na več ravneh in na več frontah. Ne samo v bilateralnih odnosih s Hrvaško, ampak tudi v odnosih s koalicijskimi partnerji ter v utrjevanju in obnavljanju javne podobe. Morda tudi v utrjevanj avtoritete v razočaranem članstvu.

Slovenija je v nategovanju s Hrvaško imela kljub šibkim »geografskim« argumentom dobro izhodišče. Kot članica Unije bi lahko s primernim doziranjem problema in z diplomatsko spretnim opozarjanjem glavnih akterjev EU dala jasno vedeti, da bo prej ali slej zgubila potrpljenje. Pa je potrpljenje izgubila prehitro in netaktično. Izgubila pa je tudi podobo zmerne, trezne nove članice. Z inflatornim nagajanjem je hrvaško politiko in javnost pripeljala do tega, da kljubuje slovenskim zahtevam in predlogom za vsako ceno. Celo dovolj hrabri so, da rečejo, da raje ne gredo v Unijo, kot da bi popustili zahtevam Slovenije. Dobro. Morda jim počasno hitenje v Unijo ta trenutek celo ustreza, a ključne akterje so ta čas prepričali. In predvsem, v očeh Evrope ni več Hrvaška tista, ki dela probleme, ampak Slovenija, ki izkorišča pravico veta za urejanje bilateralnih odnosov s kandidatko, ki trka na priprte duri. Seveda »velika Evropa« gleda na problem površno in se ne trudi preveč dojeti bistva spora. A prav tako bo tudi s površno zgroženostjo ugotavljala, da neki »nori Hrvat« načrtuje atentat na enega od evropskih politikov. In tudi hrvaško samozavestno držo v srečanjih in mučnih dogovarjanjih s sosedo, ki drži roko nad njenim vstopom v EU, bo načelo dejstvo, da je bil premier Pahor domnevno cilj terorističnega napada »njihovega« državljana po celi seriji vročih, neodmerjenih besed. Tako predsednik Mesić kot v času odstopa tudi Ivo Sanader sta izrekale stvari, ki nikakor ne sodijo na diplomatski parket. Res je sicer, da kakšen Jelinčič in politiki podobnega formata pri nas stresajo take, da so v sramoto Slovenije, a če kaj zares nažiga strasti, so to radikalne izjave politikov, ki jim formalni položaj narekuje zmernost in razsodnost, ne pa izleti političnih Krjavljev. In ob vseh napakah slovenski top politiki vsaj tega niso počeli. Zato lahko poslej s prstom kažejo na hrvaške kolege, da so zanetili ogenj, ki ga je vse težje brzdati.

A zdi se, da bo tisti obupanec z venčkom bomb izboljšal Pahorjev položaj celo na domači sceni. Po eni strani njegovo vse bolj načeto javno podobo. Po tem, ko je prevzel vlado, je iz všečnega, benignega mladega vzpenjajočega se politika čez noč postal prispodoba neodločnosti, praznih obljub, nezmožnosti prevzemanja odgovornosti. Skratka »mevža«, kot ga je v intervjuju za Mladino opisala Vesna Godina. A zanimivo. Ta podoba neodločnosti, »mevžavosti«, ga celo fascinira. Pred leti sem za dr. Drnovška zapisal, da zanj velja, da dvakrat premisli, preden nič ne reče, nič ne stori. In pred jesenskimi volitvami je Pahor to, večkrat citirano krilatico, ponosno pripisal kar lastni osebi. Torej, da velja zanj!? Res velja, a s tem se ni kaj hvaliti.

Sicer pa je Pahorjeva podoba okrnjena tako v koalicijo kot tudi v lastni stranki. Vloga potencialne žrtve najstrašnejšega napada mu bo zato prišla še kako prav. Po eni strani vre v strankinem volilnem telesu, ki čuti, da je Pahor zmago na volitvah zaračunal z mandatom za odpoved tradicionalnim vrednotam in tudi sodobnim socialdemokratskim orientacijam. Danes vrh stranke deluje brez vrednotnega koncepta, zgolj s pragmatičnim ciljem doseganja volilnih rezultatov. O levici ni več ne duha ne sluha. Paradoks! Celo v liberalnih Zares in LDS je ta čas več levega opredeljevanja kot v Pahorjevi SD. A poleg konceptualnih vprašanj vrednostne orientacije obstajajo čisto praktične preizkušnje za socialdemokratsko vlado. Namreč, vse več ljudi je na cesti in vse manj potrpljenja z nedejavno vlado imajo. Tako je na obzorju megaproblem, pravzaprav tempirana bomba, ki sliši na ime Mura. Že res, da se z Muro v času konjunkture, v času debelih krav ni nihče zares ukvarjal. A ne glede na vse je zdaj Mura tako daleč, da si bo vlada polomila zobe, medtem ko bo tehtala, ali naj gasilsko rešuje aktualni likvidnostni problem ali gre v radikalno razreševanje. Javnost je nesporno na strani Prekmurcev in nobenega razumevanja za neizogibnost in neodložljivost bolečih ukrepov vlada ne bo deležna. Res je, da so primerjave problematične, a ker se vlada, kljub sijajnim prilikam, ni odpovedala nerazumnemu nakupu finskih oklepnikov in še vedno pošilja svoje vojake na drage misije tam, kjer zagotovo ni slovenskega interesa, lahko pričakujemo, da bodo vlado v naslednjih mesecih mehčali prav levi sindikati, ki so tradicionalni in vsaj latentni zaveznik socialdemokratskih vlad. Kar bo vsekakor absurd. No, morda pa bo Pahor kot potencialna žrtev vsaj za krajši čas odvrnil pozornost od realnih potreb ogroženega delavstvo.

Prav tako bo morda Pahor znal izkoristiti »atentat« in vsaj začasno nekoliko pomiriti nezadovoljstvo v koaliciji. Tako kot mu gre na roko precej zožen manevrski prostor stranke zares zaradi afere Ultra- Golobič, mu bo atentat še bolj, saj slovenska javnost kalimerovstvo nagrajuje in se (tudi s potencialno) žrtvijo solidarizira.

Če nekako velja za Pahorjev mandat serija ponesrečenih kadrovskih izbir, potem je nesporno, da je najbolj ponesrečena mandatarjeva izbira prav izbira premierja. Pahor je najšibkejši člen Pahorjeve vlade. Prav zato je vprašanje, koliko časa bo zatišje in kako močan vihar bo sledil. V obeh liberalnih strankah vse bolj očitno, čeprav (za zdaj) pritajeno, razmišljajo, da bi skočili iz letala brez pilota. DeSUS-u pa sploh ni treba nič razmišljati, ker ni v nobenih dilemah. To pomeni, da bo brez oklevanja izstopil, ko se mu bo zazdelo, da bi to utegnilo vplivati na boljši volilni rezultat.

Kakorkoli, »atentat« je dal Pahorju nekaj tednov časa, da razmisli, kaj hoče, kako in – predvsem – s kom hoče. A prav veliko časa nima. »Atentati« se ne dogajajo vsak dan. Še zlasti taki brez neprijetnih posledic ne.