Za EU je pomembno, da ustvarja videz, s katerim vzdržuje legitimnost. V primerih, kakršen je ta, je pomembno, da so operacije EU formalno vseevropske. Politična teža enega slovenskega vojaka je zato zelo verjetno večja od njegove vojaške teže. In ker so vojaške operacije rezultat političnih odločitev in sredstvo za doseganje političnih ciljev, so politične geste zanje ključnega pomena.
Zakaj je taka gesta pomembna za Slovenijo? Urad vlade za komuniciranje je pojasnil, da se "Slovenija kot pomorska država tako pridružuje prizadevanjem EU za zaščito pomorskih poti in plovil, ki v okviru svetovnega programa za hrano dovažajo humanitarno pomoč razseljenim osebam v Somaliji. Hkrati s sodelovanjem v operaciji EU NAVFOR Atalanta prevzema Slovenija del odgovornosti za varnost pomorskih poti in posredno zagotavlja zaščito slovenskih državljanov in lastnine, saj na mednarodnih tovornih ladjah služijo tudi slovenski mornarji, prav tako pa skozi območje plujejo ladje slovenskih pomorskih prevoznikov. Poleg tega sodelovanje Slovenije v pomorski vojaški operaciji EU predstavlja dobro priložnost za pridobivanje dragocenih izkušenj in možnost za usposabljanje pripadnikov Slovenske vojske."
Za moje uho je to pojasnilo neobičajno gostobesedno (celo za Pahorjevo vladno komuniciranje). Zdi se mi celo, da vsaj malce zveni kot zagovor. (Vsaj upam tako!) Predvsem pa je v njem zmašenih skupaj preveč raznorodnih elementov, da bi bilo prepričljivo.
Pojasnilo o usposabljanju Slovenske vojske daje vtis, do so ga vladni uslužbenci za stike z javnostjo pritaknili na koncu. Je pa od vsega, kar so povedali, še najbolj verodostojno. Kar koli že si kdo utegne misliti o smiselnosti Slovenske vojske nasploh in njene globalne uporabe posebej, si bodo tisti trije vojaki, ki jih bodo poslali v Džibuti ali morja ob afriškem rogu, skoraj gotovo pridobili nekaj izkušenj in vojaške vednosti.
Tisto o posrednem zagotavljanju zaščite slovenskih državljanov in lastnine se mi zdi malo prisiljeno oziroma nategnjeno. Če bi s tem vladni komunikacijski delavci želeli sporočiti, da je Slovenija neizbežno vpeta v globalni svet in da igra vlogo v svetovnem dogajanju (pa če je še tako stranska in majhna), bi to ne bilo toliko narobe, kolikor bi bilo nepotrebno, predvsem pa povedano ob slabo izbrani priložnosti. Takšno zaščito državljanov in lastnine, kot jo slovenska vlada dosega z vključitvijo do treh pripadnikov Slovenske vojske v pomorsko operacijo EU v Somaliji, bi lahko dosegla s pametnejšo politiko tudi brez uporabe slovenskih vojakov. Še do treh pripadnikov slovenske politike bi ne bilo treba pošiljati po svetu, če bi vlada tistim, ki tam že so, dala ustrezna navodila.
Pojasnilo, da bodo do trije pripadniki SV v okviru EU NAVFOR Atalanta izpolnjevali bistveno nalogo slovenske države, namreč varovali slovenske državljane in lastnino, razumem v danem kontekstu ali kot odvračanje pozornosti od prvega dela vladnega pojasnila ali kot poskus dati temu prvemu delu vladne komunikacije nekaj več teže. V tem prvem delu sta dva elementa: razglasitev Slovenije za pomorsko državo in za državo, ki sodeluje v svetovni humanitarni politiki.
Se kdo nadeja, da bo sodelovanje Slovenije v pomorski operaciji EU v Somaliji prispevalo k reševanju spora s Hrvaško? Argumenti se kar ponujajo. Diplomati so jih ali jih še bodo znali primerno formulirati. Jaz si bom zaradi ekonomije pisanja dovolil malo karikiranja: EU bi morala pomagati najti takšno rešitev spora med Slovenijo in Hrvaško, da Hrvaška z oviranjem slovenskega dostopa do odprtega morja ne bi mogla ogrožati evropskega boja proti somalijskim piratom.
Laž ali resnica, kakor komu drago, celega vladnega pojasnila in politične odločitve, ki mu je namenjeno, je humanitarna: da se Slovenija "pridružuje prizadevanjem EU za zaščito pomorskih poti in plovil, ki v okviru svetovnega programa za hrano dovažajo humanitarno pomoč razseljenim osebam v Somaliji".
Humanitarizem ni iz enega kosa. Pojem zajema številne dejavnosti, ki izhajajo iz različnih, pogosto nasprotnih motivov in imajo prav tako različne in velikokrat nasprotne cilje. Mnogi humanitarci zanikujejo politično naravo svojega dela. Tu in tam takšno zanikovanje ni goli cinizem. Toda v svetu, kakršen je, so humanitarni motivi in cilji neizogibno politični. In v političnem pogledu je humanitarizem prepogosto izgovor zahodnih sil in velesil za politične in vojaške intervencije v državah zunaj njihovega kroga. Še več, humanitarizem je po hladni vojni postal privilegirana oblika zahodnega intervencionizma.
Razlaga, da gre pri vojaških operacijah EU v Somaliji za zagotavljanje dovažanja humanitarne pomoči razseljenim osebam, je po mojem mnenju taka politična laž/resnica. Če pustimo ob strani vojno proti terorizmu in spreminjanje režimov na tistem koncu Afrike, je bil poglavitni interes zahodnih/evropskih držav in njihovih regionalnih zaveznic poleg zagotavljanja nemotenega potekanja svobodne trgovine še zagotavljanje varnosti ropanja ribjega bogastva v somalijskih vodah in odlaganja strupenih odpadkov vanje.
Če bi EU šlo za zagotavljanje dovažanja humanitarne pomoči, bi lahko njene sile bliže domu nastopile proti izraelskemu piratstvu. Izraelska vojna mornarica je namreč v mednarodnih vodah ugrabila več kot eno ladjo, ki so vozile humanitarno pomoč Palestincem v Gazi. Gre torej za selektivno aplikacijo humanitarnih načel, kar je neločljivo od uporabe humanitarizma za zagotavljanje političnega gospostva.
Če političnemu gospostvu nad neevropskim svetom s popularnim izrazom rečemo imperializem, je demokratična Slovenija postala imperialistična državica. V starih časih so Slovenci prestavljali mejnike. Danes v Iraku, Afganistanu in Somaliji sodelujejo pri zarisovanju svetovnih meja. Supremacizem malega naroda se lahko izpolni tako, da se priključi supremacizmu velikih. Imperialistično in supremacistično podrepništvo je za tiste, ki niso dovolj močni, da bi se česa takega lotili na svojo roko. Politično in moralno je to še bolj zavrženo od imperializma in supremacizma velikih. Za doslej zadnje dejanje v tej neslavni zgodbi je odgovoren rdečkasti Pahor.
