Vaške straže za priseljence

Šestintridesetletni Salvini ni neki marginalni prenapetež, ampak član Severne lige, ki v koalicijski vladi Silvia Berlusconija obvladuje enega najpomembnejših državotvornih ministrstev, namreč notranje, in znova evroparlamentarec, Novodobna segregacija pa Italijanom prav tako ni tuja, tudi če se spomnimo samo najodmevnejše – lanskega prisilnega jemanja prstnih odtisov romskemu prebivalstvu. Toda povsem spregledani in včasih bolj zgovorni so segregacijski ukrepi lokalnih oblasti. Tako je mestni svet v Trevisu sprejel sklep, po katerem se lahko v sedanji gospodarski krizi pomoči nadejajo le italijanski državljani in tisti stalni prebivalci, ki tam živijo najmanj pet let, v Foggii na italijanskem jugu pa je lokalno avtobusno podjetje uvedlo ločene proge za priseljence. No, vrhunec se je minuli teden vendarle zgodil v Rimu s sprejetjem paketa zakonov, ki kriminalizirajo ilegalno priseljeništvo, v boj proti njemu pa pošiljajo novoustanovljene vaške straže, ki s svojimi rjavimi srajcami močno spominjajo na Mussolinijeve čase. Poleg visokih denarnih kazni in podaljšanega, šestmesečnega pripora za ilegalce po novem grozijo zaporne kazni tistim, ki jim nudijo pomoč in bivališče, hkrati pa zakon zahteva od medicinskega osebja, da nezakonite priseljence prijavlja, če poiščejo zdravniško pomoč ali pridejo v porodnišnico.

Na prvi pogled gre za povsem razumljivo ukrepanje v državi, ki se v zadnjih letih kronično sooča z množico ilegalnih priseljencev. Teh naj bi bilo po navzkrižno preverjenih podatkih Istata, Caritas-Migrantesa in UNCHR v Italiji več kot 650.000; z letnim "pritokom" okoli 350.000, ki se nato razlije po vsej zahodni Evropi, ker Italija, poleg Grčije in Španije, predstavlja glavno vstopno postajo za afriške in tudi azijske migrante. Le dobra desetina oziroma lani 36.000 jih je po teh ocenah v Italijo prišla nezakonito prek morja, večina drugih naj bi dopotovala s potrebnimi vizumi in po njihovem izteku ostala.

Vsa ta imigrantska armada bo po novem zagotovo potonila še v večjo ilegalo, ostala prikrajšana za najosnovnejše človekove pravice, povsem segregirana in kriminalizirana ter s tem dejansko tisto, kar ji očitajo snovalci italijanskega pogroma nad priseljenci z notranjim ministrom Robertom Maronijem na čelu - namreč neozdravljiv rak na italijanskem družbenem telesu. Za državo, ki je še nedolgo nazaj oblikovala eno največjih emigracijskih rek, tako prek oceana kot na razvitejši evropski sever, je sedanja protitujčevska gonja, ki ne zajema samo Afričanov in Azijcev, temveč tudi nove evropske sodržavljane iz Romunije, Bolgarije in še katere vzhodne članice EU, dodatno obremenjujoča. Kaže, da goli nacional(istič)ni egoizem postaja etika ljudi, ki so še včeraj računali na empatijo drugih nacij, ko so se odpravljali v svet s trebuhom za kruhom. In z njihovo kar tričetrtinsko podporo lahko zdaj Berlusconijeva vlada z izsiljevalskimi zaupnicami lomi še zadnje ostanke sočutja s priseljeniškimi nesrečniki doma.

Italija v okvirih EU postaja najbolj odkrita karikatura proklamiranih evropskih svoboščin, svobodomiselnosti, demokracije in trajnega družbenega razvoja. Postala je primer zelo ekstremnega političnega diskurza, v katerem so migracije zgolj varnostno vprašanje in opravičilo za uveljavljanje politike z izjemno negativnimi posledicami za doseženo stopnjo človekovih, političnih in socialnih pravic. Temu pritrjuje tudi bruseljski Center za evropske študije, žal pa se je razgubila vsa ostrina zavračanja tovrstnih trendov s strani etablirane evropske (in nacionalne v državah članicah) politike, kakršna je bila, denimo, še zelo glasna pred desetletjem ob vstopu stranke skrajnega desničarja Jörga Heiderja v avstrijsko zvezno vlado.

Ne le EU, cvetober razvitega demokratičnega sveta (če odmislimo Rusijo) bo imel že ta teden priložnost, da gostitelju italijanskemu premierju in apologetu nove globalne varnostne politike, v kateri niso sovražniki Bushevi teroristi, ampak afriški in ciganski migranti, citira pismo, ki so ga svetovni javnosti naslovili italijanski pisci. "Berlusconijeva vlada je, sklicujoč se na varnost, uveljavila zakone, kakršnih naša država ni videla od uveljavitve fašističnega rasnega zakona iz leta 1938," opozarjajo literati, med njimi nobelovec Dario Fo, pri čemer ugotavljajo, da niti Mussolinijeva zakonodaja ni šla tako daleč, da bi otroke ilegalnih priseljencev za vse življenje zaznamovale kot novorojence brez staršev. Po novi zakonodaji so namreč Italijani in tudi zakoniti priseljenci kazensko odgovorni, če ne prijavijo ilegalca, porodničarji pa morajo preverjati in prijavljati nezakonito priseljeno mater ali očeta. V praksi to pomeni, da bodo slednji po večini ostajali neznani.

G8, ki z gospodarskima pritlikavcema, kakšna sta v primerjavi s Kitajsko Italija in Kanada, zadnja leta predstavlja bolj varnostni problem za policijo države gostiteljice kot forum, brez katerega se v svetu ne zgodi nič, bi se lahko ob siceršnjih velikih finančnih, klimatskih in vojnih temah lotil tudi nove italijanske priseljeniške politike. A se je ne bo, ker jo po tihoma podpira. Tako kot za Evropsko unijo je tudi za preostanek razvitega sveta rešitev migrantskega vprašanja višina in selektivna propustnost trdnjavskih zidov, ne pa izkoreninjanje revščine, ki napaja reke migrantov. To so dokazale tudi s tem, da so za reševanje finančne krize, v katero so se same spravile, najprej posegle po obljubljenem denarju za Afriko. Italija je to pomoč v zadnjem letu več kot prepolovila...