Naravne katastrofe - novinarski fetiš ali politični marketing?

Tako so bile napovedi o novem rekordno vročem poletju, ko bomo švicali še na Kredarici, ob zaključku prispevka zopet zapakirane v zadnji modni krik našega novinarstva – v pogojnik.

Čez nekaj dni je bila na vrsti toča, ki je klestila vrtne pridelke in sveže spolirane karoserije po vzhodu naše domovine. In spet so ljudje pogumnim novinarjem, ki so se drzno podali na razdejano prizorišče, iz prve roke pripovedovali zgodbe o tem, kako se je najprej pooblačilo, da je bilo v hipu mračno kot v rogu, potem je močno zapihalo, da je upogibalo drevesa, nato je začelo deževati, da so ljudje tekli pod najbližje strehe, in na koncu so začele padati kot oreh velike kepe ledu, ki so v petih minutah pomendrale vse njive v okolici. Pred kamero se je kasneje znašel še nesrečnik, ki se je prizadetim opravičeval, ker odgovorne službe niso polovile vseh kep ledu, preden so te padle na njihove vetrobranske šipe in jim povzročile milijone gmotne škode. Na koncu pa smo vsi skupaj lahko ugotovili, da toče ne moremo preprečiti, čeprav vemo, da bo kmalu spet udarila.

Vreme ima v našem medijskem prostoru zagotovo najbolj neljubo vlogo. Uredniki ga izkoriščajo za mašenje vsebinskih lukenj v svojih oddajah, vremenarski prispevki pa se največkrat zdijo kot kakšne kazenske naloge in najbrž služijo za iniciacijo prišlekov v novinarske vrste. Sumim celo, da je ponekod prva samostojna naloga vsakega na novo zaposlenega diplomanta FDV prav senzacionalen prispevek o nevihti v Komendi ali Kresnicah, pri čemer se mora ta do potankosti zgledovati po že narejenem senzacionalnem prispevku o nevihti v Šentjurju njegovega novega šefa. In zvečer, ko se premočeni in prepihani mladenič vrne z dvema urama antologijskega avdio-video zapisa o skuštranih grmičkih, uničenih čevljih iz semiša in lužah rekordnih premerov, se ob ogledu materiala celo uredništvo zabava dolgo v noč in se gre neki čudaški meteorološki timbilding.

Neskončno preigravanje deževno-sončnih fraz je brez dvoma novinarski fetiš in zato se bojim, da bodo naši poslanci kmalu upravičeno ljubosumni na meteorologe, ki dobivajo veliko preveč levega in desnega medijskega prostora. Sam se pravzaprav čudim, da stranke še niso polne strokovnjakov za ciklone in anticiklone, ki bi lahko politiki mimogrede priigrali zavidljivo količino televizijskih in radijskih minut. Ti politično opredeljeni vremenoslovci bi se lahko po vsaki toči dobili pri Tomažu Bratožu, drug drugega obtoževali za potolčeno zelenjavo, opozarjali na neučinkovitost koalicije pri boju zoper zgrešene vremenske napovedi, napovedovali reformo letnih časov in grozili z referendumi o višini snežne odeje.

Pa vendar morda vse skupaj le ni tako nedolžno. V klasični narativni dramaturgiji, ki se je tako ali drugače poslužujejo tudi uredniki informativnih vsebin, velja pravilo, da je pred glavnim preobratom treba rahlo umiriti, celo uspavati gledalca. In prispevki o vremenu so odlični za to. Po petminutnem razglabljanju o toplih dolenjskih nočeh lahko namreč tudi tako banalna novica, kot je vožnja z modrimi lučmi ministra, ki se mu je mudilo na televizijo, deluje kot bombastičen novinarski napad na klientelizem in korupcijo. Naši novinarji se tako povsem mogoče poslužujejo prispevkov o vremenu zato, da bi notranjepolitične zdrahe ob njih zvenele kolikor toliko prepričljivo. Povprečna novica iz okolice našega parlamenta namreč ob vsaki resnejši mednarodni notici povsem zbledi, a že po nekaj "homemade" posnetkih lokalnih nalivov, ki zadnje čase letijo na naslov Edija Pucerja, smo znova prepričani, da je usoda sveta odvisna od naslednje izjave Gregorja Golobiča.

Sam resnično ne bi bil presenečen, če bi se izkazalo, da so prispevki o vročinskih valih del prikritega političnega marketinga. Tako kot je bil tudi namen navidezno ponesrečenih Strasti v resnici ta, da bi gledalci po njej v šoku obsedeli pred televizorji in ob ogledu TV Dnevnika končno spet dobili občutek, da gledajo resno in kvalitetno informativno oddajo. Če bi se namreč v naših medijih resnično odpovedali smrtno resnemu poročanju o začetkih razprodaj, preobremenjenosti srednješolcev, gnečah na cestah in podobnih bučkah, bi zaradi svoje boleče banalnosti v poročilih izstopale le še notranjepolitične vsebine. Osamljeni ob pandemijah, recesijah in vojnah pa bi se Pahor, Janša in prijatelji končno le znašli na pravem mestu v glavah gledalcev. In končno bi jih ti zanimali le toliko kot napoved za sosednje pokrajine ali gibanje ciklona nad zahodno Evropo.

In končno bi vsi skupaj tudi spoznali, da bodo na dolgi rok vremenske spremembe na večino vplivale veliko bolj od naših vrtičkarskih političnih igric in da bi bilo čisto smotrno, če bi slovenski mediji zamenjali svoja odnosa do vremena in politike. Tega večina tako ali tako sploh ne bi opazila, a bi na tak način nekoč morda le dosegli, da bi se začeli resneje pogovarjati o vremenskih spremembah ter imeli šestnajsturne parlamentarne razprave tudi na temo segrevanja ozračja. Ob tem pa bi bilo za vse nas naravnost odrešilno tudi spoznanje, da je politika, še bolj kot vreme, le skupek trajnih, sezonsko pogojenih nevšečnosti, ki so bolj ali manj nespremenjene že od pamtiveka. In da gre dolgoročno politika, še bolj kot vreme, počasi na slabše.