Taka kapitulacija se začne z uveljavitvijo podobe iranske oblasti, ki so jo ustvarjale posebne službe zahodnih sil. Demoniziranje iranskih oblasti je bilo sestavni del pritiskov na Iran. Bilo je tudi sestavni del obdelovanja javnega mnenja na Zahodu. Demoniziranje iranske oblasti se je osredotočilo na podobo iranskega predsednika. Ob podobi Ahmadinedžada zahodna javnost reagira kot pes Pavlova. Refleksno. In zdaj se zgodi, da se natanko ta podoba vrača v zahodno javnost s teheranskih ulic in trgov. Kar je zahodna propaganda trdila, je doživelo potrditev, verifikacijo, avtentifikacijo.

Kaj je narobe s to podobo? Predvsem to, da je zahodnjaška predstava. Zahodnjaške predstave o drugih koncih sveta po navadi povedo več o Zahodnjakih kot o tistih drugih, o katerih govorijo. Če taka predstava potem začne krožiti v krajih, ki si jih predstavlja, še vedno – in še bolj – pripoveduje zgodbo o Zahodnjakih. Pove, da so Zahodnjaki bili tam in pustili sledi.

Tako se je denimo zgodilo v Srbiji, ko so pomagali pri demonstracijah proti Miloševiću. Otpor je, denimo, v nekem svojem manifestu izjavil, da Srbija ne sme postati oziroma ostati tak komunističen otok v demokratičnem svetu, kot je Kuba. Kdo v Srbiji je v tistih letih ali v tistih dnevih mislil na Kubo? Kuba je ameriška obsesija. Tudi ko so na tisti predbožični dan v Washingtonu narekovali slovenskim diplomatom, kaj morajo narediti med predsedovanjem Evropski uniji zlasti v zvezi s Kosovom, so pritaknili zraven Kubo.

Zdaj slišimo in gledamo iransko mladino, kako vzklika, da je Ahmadinedžad diktator. Bolj uravnoteženi komentatorji sedanjih dogodkov opozarjajo, da vsak politično pismen Iranec ve, da oblast v njegovi državi ni v predsednikovih rokah. Da v danem primeru oblast ni v Ahmadinedžadovih rokah. Ahmadinedžad po definiciji ne more biti diktator. Njegova pooblastila so omejena, njegova oblast je omejena. Diktatura pa je neomejena oblast. Z vidika iranskega političnega sistema bi bilo bolj verodostojno imenovati diktatorja velikega ajatolo Hameneja. Toda tudi ta vrhovni vodja je voljen in skupščina izvedencev, ki ga je izvolila, ga nadzoruje ter ga lahko odstavi.

Če Ahmadinedžad v resnici ni in ne more biti diktator in če Iranci to vedo, pa za psihološko obdelano zahodno javno mnenje pooseblja iransko oblast. To oblast se imenuje diktatorska, ker se jo s tem diskvalificira. Diktatura in tiranija sta oznaki, ki ju zahodne sila nalepijo na tiste države, ki ne plešejo po njihovem taktu. Diktaturam po volji Zahoda rečejo drugače. »Diktatura« ni opis narave kake oblasti, temveč izraz negativnega odnosa Zahoda do nje.

Ko demokratični demonstranti v Teheranu vzklikajo, da je Ahmadinedžad diktator, in zahtevajo njegovo smrt, izrekajo željo zahodnih sil in velesile. Govorijo njihov jezik. Slogane in transparente imajo napisane v angleščini. Zakaj? Da bi jih bolje razumel Ahmadinedžad? Ali svet varuhov? Ta angleška gesla niso namenjena domači uporabi. Na koga so naslovljena? Zakaj?

Zlasti v ameriškem tisku smo lahko zasledili poročila o tem, da so ameriške sile za posebne naloge že nekaj časa na delu v Iranu. Njihova naloga je destabilizirati Iran. Kar se dogaja zdaj, je spodkopavanje in slabitev iranskih oblasti, je destabilizacija Irana. Verjamem, da je mnogo Irancev, ki oblasti, kakršno imajo, ne marajo. Ampak mobilizacija in organizacija, kakršnima smo priče, sta več kot spontani izbruh nezadovoljstva amaterskih demokratov, pa naj bo večina med njimi še tako iskrenih. Koreografija neprijetno spominja na volilne menjave režimov v bivših sovjetskih republikah, deloma tudi v Beogradu.

Kdo šahira? Verjetno še nihče ne ve natanko, kakšno vlogo so odigrale in igrajo zahodne posebne službe. Prav tako ni jasno, kako in koliko so povolilni zapleti izraz frakcijskih in osebnih bojev znotraj iranskih oblasti. Kleriki ne marajo Ahmadinedžada, ker je nastopal proti korupciji v njihovih vrstah. Ajatola Hamenej ima močne nasprotnike med ajatolami in možno je, da se njihova kopja lomijo na Ahmadinedžadovem hrbtu. Morda bo čas razjasnil ta vprašanja. Danes recimo vemo, da sta CIA in MI6 leta 1953, ko sta strmoglavili demokratično izvoljenega iranskega predsednika Mosadka (ker je hotel nacionalizirati nafto), tudi organizirali demonstracije in našli sodelavce v iranskih državnih službah ter med gospodarstveniki.

Kar je jasneje od položaja v Iranu, je zahodna reakcija. Zahodni mediji so lansirali zgodbo instantno. Lansirali so instantno zgodbo. Brez dokazov in odlično izdelano. Tako kot lani ob gruzijski vojni. Podobno kot ob pripravah na vojno proti Iraku. Tudi ta vzorec postaja razviden in znan. Po organizacijskih principih in po argumentih.

Te medijske mobilizacije so še vedno uspešne, prepričljive, skoraj brez konkurence. A v danem primeru so se nekateri ključni zahodni akterji tako prevzeli nad uspehom, da smo zaradi te prevzetosti in prevzetnosti spregledali morda najpomembnejši dogodek, ki se je zgodil po volitvah. Predsednik Ahmadinedžad je odšel na obisk v Rusijo. V ponedeljek in torek se je v Jekaterinburgu srečal s predsednikoma Rusije in Kitajske ter z najvišjimi predstavniki drugih držav, ki sestavljajo Šanghajsko organizacijo. Iran je član te organizacije. ZDA so zaprosile za sodelovanje, a so prošnjo zavrnili.

Ekonomist Michael Hudson je označil dogodek kot »najpomembnejše srečanje v 21. stoletju doslej«. Pomen srečanja je v tem, da so bili na njem narejeni prvi formalni koraki k odpovedi dolarju kot svetovni rezervni valuti. Implikacije tega so tako velikanske, da jih je težko dojeti. Chris Hedges je komentiral, da je to začetek konca ameriškega imperija. Nadaljevanje po začrtani poti bo temeljito spremenilo geopolitično podobo Bližnjega in srednjega vzhoda. Jaz bi si želel, da bi se Iranci zdaj sprijaznili z rezultatom volitev (razen če se dokaže, da je res šlo za goljufijo, ki je vplivala na končni rezultat), ohranili neodvisnost države in izpeljali svojo demokratično revolucijo, če se jim bo zdelo potrebno, potem ko nanjo ne bo več padala ameriška senca.