Vprašanje nikakor ni nepomembno, če ga presojamo v luči tega, kar so slovenski mediji doživeli v minulih letih. Logika, ki se je v teh letih že povsem prijela in jo le še redki zaznavamo kot absurdno, je popolno udejanjenje znamenite zahteve po uravnoteženosti. Kako je do nje prišlo, vemo. V obdobju vladavine LDS medijem še ni prišlo na misel, da bi h komentiranju volitev povabili tiste, ki so neposredno interesno povezani z izidom teh volitev, da bi torej politiko komentirali kar sami politiki. Bili so seveda povabljeni k dajanju izjav, komentirali pa so jih civilna družba, strokovnjaki za medije, politični analitiki, profesorji politologije.

Prav ta stroka je v očeh tedanje opozicije veljala za sporno, za pristransko, za levi opciji naklonjeno, razglasili so jo za »stroko«, ji odvzeli status nepristranskega poznavalca in jo izenačili s poljubnim mnenjem slehernika. Za demontažo tega po mnenju desnice pomembnega elementa vpliva na volilne rezultate je Janševa vlada po prihodu na oblast uporabila tri strategije: to domnevno levo usmerjeno stroko je umaknila iz projektov, ki so bili povezani z državo (raziskave javnega mnenja ipd.), iz temnih kotov je potegnila »svojo« stroko, ki naj bi bila v nasprotju s prejšnjo objektivna, a so njeni dosežki kazali predvsem skrb za negacijo prejšnjih, in končno je v medijih, kjer je imela vpliv, dala priložnost »tistim, ki se jih doslej ni slišalo«.

Ta navidezna demokratizacija je povzročila, da ni bilo mogoče razpravljati o ničemer več, tudi o letini krompirja ne, ne da bi pri tem imeli dve mnenji, levi in desni pogled na koloradskega hrošča. Ker levo in desno usmerjenih komentatorjev za vse vrste škodljivcev primanjkuje, so se novinarji zatekli tudi k domnevno odrinjenemu zdravorazumarskemu sleherniku, ki seveda tudi ima svoje mnenje o vsem, a ga doslej ni imel priložnosti javno izraziti. 

Da so se tej populistični zahtevi priklonili desno usmerjeni novinarji, je logično. Da so se ji uklonili tisti, ki so se zbali za službo, sicer ni častno, a je vsaj razumljivo. Da pa so ji nasedli tudi oni, ki z državnim vplivom niso imeli nič, je presenetljivo; kot bi šlo za čredni nagon, nezavedno »glajhšaltungo«. Logika en desni, en levi namesto strokovnjakov je namreč zavladala po vsej medijski krajini, z baterijo se je iskalo te z ideološkimi križci na čelu zaznamovane protipole, analizo je nadomestila črno-bela polarizacija, kot da bi o vsaki zadevi obstajali dve enako relevantni, a nujno nasprotujoči si mnenji, znanje je bilo razvrednoteno, ker naj bi bilo po definiciji politično okuženo, antiintelektualizem je postal iz političnega tudi novinarski credo. Rezultat: nič več ni dobrih in slabih strokovnjakov, le še desni in levi.

Tako smo prišli do logičnega absurdnega stanja, ki vlada tudi danes, ne glede na politične spremembe: politične dogodke, katerih akterji so, komentirajo kar politiki sami, tako veselo po švejkovsko interpretirajo sami sebe, kaj bi ljudi obremenjevali z nekakšnimi distanciranimi pogledi. V tej bipolarni praksi veselo vladajo arbitrarnost, relativizacija, minimalizacija, zastranjevanje, sprevračanje, kvaziargumentacija. Nihče ne more ostati zunaj, seveda, kajti nihče ni nedolžen, vsi smo del iste mlakice, relevantnosti ni več.

Na to me je te dni opozoril tudi neki jezni bralec, ki je zaradi mojega pisanja o Golobičevi roki v marmeladi zahteval podatke o mojem premoženju (a ker po novem vsi lažemo, mi seveda tako in tako ne bi verjel). Nato me je okaral še gospod Biščak, tako lepo po krščansko, češ, naj vrže kamen tisti, ki je brez greha, saj »med nami ni nikogar, ki ne bi kdaj pomočil prsta v tisti avtoričin lonec z marmelado (če se motim in kak obstaja, se mu opravičujem, še posebno avtorici, če spada mednje)«, nato pa še sam Golobič: »... naj gospa (in podobni, op. p.) pomislijo, ali nimajo tudi oni kaj sladkega na prstih v smislu indiferentnosti do tega, da se sme vztrajno in trajno lagati v politične namene tudi v medijih, ki se pustijo instrumentalizirati.«

Tako. Gospodje so preiskavo očitno obrnili proti meni, spretno, kot direktor, ki podtakne požar v tovarno, nahruli pa vratarja, ki ga opozori, da gori. No, to ni nič novega, le da me je doslej preiskovala desnica, morda si lahko tam sposodijo moj dosje. Zato sem najprej tekla k hladilniku. Pogledam notri, res je, marmelade je le še pol. Otrok je daleč, mož je ne je, pes tudi ne – torej? In poleg tega moja sicer edina delnica, ta metafora z marmelado, v teh kriznih časih, kot vidite, strmo narašča… Kriva sem, prav imajo. Vseh grehov. Na Bahamih skrivoma kujem novce, javno pa moraliziram in indiferentno proizvajam/opazujem medijske laži. Še posebno pa sem kriva greha, da sem mislila, da smem biti kritična do vseh političnih barv, do vseh oblik moči. Tudi do Golobiča, ki bo dokaze za nečednosti SDS pokazal »pravočasno«. Zakaj ne zdaj? Kdaj torej? Pred volitvami? Ali ni to logika, ki jo je pred temi volitvami obsodil?

Če pustimo to kislo dolino ob strani – dejstvo je, da novinar, ki se drži svojih prepričanj, težko preživi, prej ali slej trči ob ta ali oni tabu ali moč, politično, ekonomsko, cehovsko (pisati kritično o lastnem cehu si drznemo le redki redno zaposleni novinarji). Vprašanje osebne novinarske zavesti in vesti je seveda individualno vprašanje, a vse prerado se pozablja, da so zanju potrebni tudi sistemski pogoji: zakonodajna zaščita, dostojni pogoji dela, izobraževanje... Kakovostno, neodvisno novinarstvo se lahko dolgoročno razvija le v relativno neodvisnih razmerah in v takih je zgodovinsko v demokracijah tudi nastalo. Slovensko novinarstvo te sreče ni imelo: najprej ni bilo demokracije, nato je prišla v precej samovoljni obliki in v paketu z novim razumevanjem lastništva kot licence za umor. To ni le slovenski, ampak svetovni problem: če bi medije v demokratičnem svetu politika in predvsem lastniki v prejšnjem stoletju obravnavali tako kot v tem, torej zgolj kot vir vpliva in zaslužka, ti nikoli ne bi postali nadzor oblasti, ampak bi bili že od vsega začetka le to, v kar se, z redkimi častnimi izjemami, po vsej zemeljski obli pospešeno spreminjajo zadnjih dvajset let: zgolj boljši ali slabši infotainment.