Sodobni množični mediji omogočajo pozornemu opazovalcu primerjavo današnjih laži s preteklimi.

Erich Limpach

***

Rad imam resnico. Verjamem, da jo človeštvo potrebuje, a gotovo še bolj potrebuje laž, ki mu podari uteho, mu laska in daje neskončno upanje. Brez laži bi človeštvo pobralo od obupa ali dolgčasa.

nobelovec Anatole François Thibault

***

Resnica je najbolj varna laž.

judovski pregovor

***

Ni kaj. Golobič se je lepo zapletel. Komaj razumljivo za človeka s toliko politične kilometrine. In v politiki in sploh javnem govorjenju je tako, da ne moreš računati na razumevanje in milost, ko storiš nekaj, proti čemur se načelno boriš. Ne samo nasprotniki, ampak tudi javnost nasploh v taki situaciji ne daje nobenih odpustkov ali popustov. Pa čeprav je res, da je v Golobičevem primeru šlo za moralni eksces, ne za nezakonitost. Zato je sprevržena primerjava tega ekscesa z Ruparjevimi. Rupar je svoje premoženje zamolčal Kosovi komisiji, kar je nezakonito. Pred tem je svoje zasebne tožbe poravnaval z denarjem davkoplačevalcev. Golobičev delež v zasebnem podjetju ni bil v breme davkoplačevalcev.

A s tem se zgodba ne konča ampak šele odpre. Namreč, pozablja se, kako je zgodba pravzaprav vzniknila: ne kot zgodba o laži (ta je udarila na plano kot stranski produkt afere), ampak kot zgodba o Ultrinih astronomskih kreditih. Ki da so nezavarovani. In to razkritje na nacionalki, ki se je pokazalo kot lažno, ni bilo plod preiskovalnega novinarstva, ampak specifičnega slovenskega žurnalističnega žanra - novinarskega kurirstva. Novinar nacionalne televizije je preprosto dobil zgodbo napisano. Kajpak v anonimki. Ne vem, kdo že je v prejšnjem tednu patetično izjavil, da bi si fant zaslužil novinarsko nagrado. No ja. Jaz ne bi pretiraval. Glede na "raziskovalni" vložek bi za začetek zadostovala bralna značka.

Afera je bila centrirana na volitve. In nacionalna televizija je na njej gradila vzporedno, latentno volilno kampanjo. Politično motivirano, opredeljeno. Ta latentna kampanja je povsem zasenčila uradno, manifestno. Nikogar ni zanimalo, kaj govorijo bodoči poslanci, ampak samo še, kaj je novega v aferi Ultra in Golobič. Tudi ko ni nič novega. Tako se je na primer v četrtek pred volitvami zgodil vložek brez precedensa v evropski medijski praksi. V Odmeve nacionalne televizije se je v živo vklopil s svojim raportom o najnovejših dogodkih novinar konkurenčne, komercialne televizije, s katero sicer tekmujejo za vsak odstotek gledanosti. Razkritega ni bilo nič novega, a slišalo se je dramatično. Kar je najbrž bil namen. In da ne bi kdo dvomil o funkciji, motivu ter časovni odmerjenosti, je v petek ob koncu volilne kampanje v Odmeve Rosvita Pesek povabila dr. Štrajna in dr. Viranta, da bi ocenila volilno kampanjo. In je spraševala ter vnašala prispevke predvsem o Ultri in Golobiču. Kar je razblinilo zadnji dvom o funkciji afere. Da gre za politično motivirano in terminsko centrirano afero, priča ne nazadnje tudi razkol v združenju novinarjev in publicistov, kronan z odstopom Petra Jančiča.

O. K. Ni problem, da nacionalka razkriva afere, ne glede na motive. Problem je njena nedoslednost. Taista televizija ima dvojne kriterije: enega za nepoštene lažnivce, drugega za poštene. Denimo za Janeza Janšo in njegove lažnive kljukce. Dr. Boris Vezjak v svoji najnovejši knjigi o slovenskem medijskem močvirju (Somrak medijske avtonomije) opozori, kako je Grims pred referendumom o RTVS volilce prepričeval, da so zakon pisali ugledni domači in tuji strokovnjaki, ki pa jih ne bo razkril, ker se "hočejo izogniti poplavi podtikanj in žaljivk, ki jih doživljam sam". Dobro leto po sprejemu zakona pa v parlamentu prizna: "Celotno besedilo v osnovi od prve do zadnje besede je bilo napisano z moje strani, s tiskovnimi napakami vred." Tisti mediji, ki so žrtev te njegove laži, torej predvsem nacionalka, ga niso lovil na laž. Pisal sem že, kako so se po fiasku referenduma o pokrajinah pod taktirko Grimsa orkestrirano lagali še Černač, Pukšič, Gorenak, da so v Švici, deželi referendumov, še nižje udeležbe, a jim nihče ne odreka legitimnosti, ter da je bila na nadomestnih volitvah v Ljubljani komaj kaj višja volilna udeležba. Oboje je debela laž, ki je nacionalka ni preverjala in ni kričala k odstopu tistih, ki so lagali v njeni hiši. Da ne govorimo o Janši. Denimo, ko je branil Bručana, se je zlagal, da je bil za helikopterske reševalne polete narejen javni razpis. Takrat ga je opravičil Valentih Hajdinjak: "Premier je namreč v zadnjem tednu dni dal več kot deset različnih intervjujev in izjav domačim in tujim medijem, v katerih je govoril o drugi obletnici vlade, uvedbi evra in pripravah na predsedovanje Slovenije EU". Torej, če veliko govoriš, pač veliko lažeš. In nacionalka ga na laž ni lovila. No, Janša ima kot kronana glava tudi svojo kronsko laž. V svojem govoru ob 15. obletnici osamosvojitve je ukradel precejšen del govora Tonyja Blaira iz leta 1997. Kar je nespodobno. A potem se je za ukradeni Blairov stavek pustil nagraditi z bobom leta takrat pokornega dnevnika Večera. Kar je sprevrženo. Ko ga je Mladina zalotila, se je izgovarjal, da sta se oba "zgledovala" po Masaryku. Kar je debela in večkrat ponovljena laž. Za to laž ga nacionalka ni nikoli lovila za besedo. Tudi razumniki okoli kroga Zbora za republiko ne. Z enim od njih sem svojčas sedel v radijskem studiu, pa se je sprenevedal in rekel, da v politiki citiranje in avtorstvo ni tako jasno definirano kot v znanstveni publicistiki!? In ti sprenevedavi razumniki so imeli pred dnevi v klubu Gajo mašo s pridigo o laži in morali. Ki je bila, kolikor se da razbrati iz dolgega video zapisa na vest.si, prava parada dvojne morale, dvojnih kriterijev in sprenevedanja. Ti isti razumniki, ki so na križ pribijali "lažnivega Golobiča", so že vseskozi na mrtvi straži, ko gre za čast in dobro ime prvega političnega lažnivca. Nobeden ni nikoli nakazal vsaj malo ogorčenosti nad opisanimi in drugimi lažmi. Kajti njihov lažnivec je pošten.

Sicer pa tudi znotraj koalicije ne manjka dvojne morale. Jelko Kacin je pokroviteljsko pojasnil, da je eden od vidikov afere Golobič tudi ta, da bi kot resorni minister moral biti za zgled profesorjem in študentom. Hja. V redu. A kolikor se spomnimo, je sam bil pod podobnim udarom in tudi takrat se je govorilo, da daje slab zgled represivnemu resorju, ki mu je ministroval. No, opravičilo za tako izkoriščanje težav drugega je precejšnja verjetnost, da bi si tudi v Zares organizirali užitek, če bi imel kdo od liberalnih demokratov podoben "zaplet".

Dobro. Da ne bo nesporazuma. Vsak greh je greh po sebi in za sebe. Prav isto velja za laž. Zato naštevanje laži drugih ne more in v tem kontekstu ne želi biti alibi za Golobičev zdrs. Hočem pokazati le na dvojno moralo moralistov in njihovo nizko kredibilnost.

Kaj naj torej stori Golobič? Golobič je na volitvah dobil posreden signal, da je nedvomno preživel v svojem volilnem telesu. Drugo je vprašanje mesta v vladi. Z vidika politične higiene je edina čista situacija, da ponudi Pahorju odstop in mu razkrije možne konsekvence. To ne pomeni, da prenaša breme ekscesa na Pahorja, ampak, da mora Pahor odkrito povedati, ali lahko z njim v bodoče brez rezerve in pogojev sodeluje. No, kolikor vem, zaresovcem ta ideja sploh ni domača. Na moj pogled, ki je že bil objavljen v nekaterih medijih, je odreagiral neki Golobičev strankarski tovariš: "Že, že. Ampak, kaj pa če Pahor odstop sprejme?" Le kaj? Potem odide. Sam ali s stranko.