To ogorčenje so politični nasprotniki v predvolilnih dneh napihnili do nezavesti s pravičniško in poštenjakarsko retoriko, ob kateri se človeku, ki pozna zadah njihovih gnezd, dviga želodec. Toda – uporabili so najbolj običajno in legitimno politično orožje, ogledalo, isto ogledalo, ki ga je sedanja vladajoča garnitura uporabila pri vzponu na oblast. Golobiča in z njim vso koalicijo so, ne neupravičeno, spomnili na njihove lastne obljube o drugačni politiki, ki se v resnici vse prepogosto kaže kot ista. Kaj naj si človek na primer misli o ministru Vlačiču in o Maticu Tasiču, njegovem favoritu za direktorja Slovenskih železnic, ki ga je na silo ustoličil mimo vrste, zdaj pa ta koroški krjaveljček noče izpustiti iz rok svoje druge, manj naporne županske službice? Če se temu reče nova politika, potem jezik potrebuje reformo.

Toda kot rečeno, Golobiču se ni bati opozicije, ki pač opravlja svojo službo. Tisti, pred katerimi je zares kriv, so njegovi volilci in njegovi simpatizerji.

Vsi vemo, da je bila njegova vrnitev v politiko precej negotova, najprej zato, ker njegova politična preteklost nikakor ni brezmadežna, vsaj za tiste z malo boljšim spominom ne, drugič zato, ker pred letom ni bilo jasno, ali je potreba po »tretji« poti dozorela, tretjič pa zato, ker Golobič nima politične karizme populističnega tipa kot Pahor in Janša, in ni bilo jasno, ali lahko s svojim bolj intelektualističnim nastopom parira agresivnemu Janši in blagohotnemu Pahorju. Dobra novica v tem smislu je bila, da je Slovenija zrela in odprta za te vrste precizni, a obvladani politični diskurz, ki sta ga s Kresalovo, pa četudi večkrat v sporih, lansirala, in ki je še dodatno razgalil provincialni populizem in radikalizem opozicije.

Če je namreč sedanji koaliciji mogoče poleg dejstva, da je oblast prevzela v najslabših ekonomskih okoliščinah zadnjih sto let, kaj priznati, potem je to gotovo ta večja racionalnost namesto nenadzorovanih nizkih strasti in mahanja s papirčki prejšnje garniture. Toda to raven je mogoče obdržati in vzdrževati le, če koalicija ne zdrkne v zablode tistega tipa, ki so odnesle prejšnjo oblast, in tu nedolžnih žal skorajda ni več: Pahor z Ruplom, Kresalova z Veselinovičem, Vlačič s Tasičem, Golobič z lažjo…

Kaj te zablode pomenijo? V trenutku, ko pridejo na dan, pahnejo njihove avtorje v demagogije in neumnosti točno tistega tipa, proti kateremu sicer deklarativno nastopajo, saj politikantskih in neumnih odločitev enostavno ni mogoče inteligentno opravičiti. In prav to se je zgodilo v obrambnem valu, ki je sledil Golobičevemu razkritju.

Najprej je zamočil on sam. Šel se je filozofa in skušal vzpostavljati tenkovestne distinkcije med napako in lažjo, toliko, da ni na plan potegnil še aristotelovske hamartije, tragične pomote, krivde brez krivde, in to na primeru, kjer ni kaj modrovati: bila je laž in laž je vedno napaka, vsaj dokler še veljajo temeljni etični standardi. Potem je naredil drugo napako, popolnoma otročjo: začel je s prstom, umazanim od marmelade, kazati na druge lažnivce. Kaj naj bi nam to povedalo? Da mnogi lažejo, vemo, hvala za informacijo, da so njihove laži ostale nekaznovane, tudi; da marmelade ni več prav veliko, ker so vsi vanjo pomakali tace, tudi ve že vsak. Ali je hotel s tem torej minimalizirati svojo laž? No, to pa je podcenjevanje. Obljubil nam je poštenost, zdaj se sklicuje na dopustno mero nepoštenosti, ali kaj? In za konec, kronski flop njegove obrambe, ki so jo tako zavzeto neinteligentno povzeli še njegovi zaresovci: lagal nisem zaradi sebe, ampak zaradi firme, ki bi lahko utrpela poslovno škodo. Točno to je namreč v tej državi ves čas problem: gospodarstveniki lažejo in prikrivajo zaradi ekonomskih interesov, ki pa si jih očitno delijo s politiki, saj ti počnejo isto.
Kaj nam je torej hotel Golobič s tem opravičilom povedati? Da je vsak politik, ki ima kakšen košček kolača v kakšni firmi, zanjo vedno pripravljen lagati? Da je interes firme pred interesom javnosti? To sicer že vemo, res pa je tudi, da nam tega še nihče ni tako jasno povedal kot zdaj Zares. Kako je že rekel Biščak? Tudi jaz bi lagal, mi vsi bi lagali… Spodbudno, res. In da bi bila nesreča popolna, se Golobič ne more spomniti, koliko je njegov delež v Ultri vreden, nato pa zdrsne še Vajgl, ki najprej reče, da delnic nima, nato prizna, da jih nekaj le ima, nepomembno, še doda, kakšnih 10.000 evrov vse skupaj… Zaboga, kot da so vsi blazni! 10.000 evrov je ta trenutek za najmanj pol delovnega ljudstva države sanjski znesek. Kako je že rekel Chirac Ruplu? Zamujena je bila odlična priložnost, da bi molčal…

Tako smo torej pri gnevu druge vrste, pri tistem, ki zadeva razum. Najprej naše srce užali bedasta in povsem neinteligentna laž (pa komu na tem svetu še ni jasno, da taka stvar ne more ostati skrita?), nato pa se preprosto opravičilo, ki bi moralo slediti brez vsake vezane trgovine, sprevrže v žaljenje našega razuma z 'argumenti', ki šele razkrivajo ves sluzav mulj na dnu. Oglasi se še predsednik države, češ da je šlo za manjši greh, ker ni bilo kršitve zakona. Legalnost torej, o politični legitimnosti in kredibilnosti pa nič. Seveda – treba je ohraniti koalicijo, ki bi jo Golobičev odstop lahko omajal. In tako smo spet pri gnili real politiki, kjer naj bi zaradi domnevno višjih interesov (boh nas obvaruj še enega Janševega mandata) pristajali na domnevno manjše zlo. No, če mene vprašate, je tako: Golobič naj odstopi z ministrskega položaja. Naj ostane predsednik stranke, naj ji pomaga oprati to packo, politični »strategi« pa naj nas ne pitajo s »pragmatizmom« in »manjšim zlom«. Prav to »manjše zlo« namreč povzroča veliko večjo škodo od vseh političnih turbulenc: splošne dvome ljudi o politiki in volilno abstinenco, ki tej isti osovraženi politiki prepušča, da dela, kar hoče.