Hočemo večletno garancijo

Po daljši razpravi na to temo pa smo še stosedemintridesetič poklicali Borislava, prijatelja in dežurnega serviserja. Borislav je odslužene dele zamenjal z rabljenimi, ki jih je pobiral iz zavrženih strojev na odpadu, in po njegovem obisku se je naš stroj še stoosemintridesetič zavrtel, mi pa smo še enkrat več zaživeli v upanju, da bo tokrat vsaj nekaj časa brezhibno opravljal svoje. A že naslednji dan je stroj skakal po kopalnici in glasno ropotal, malo kasneje se je po tleh začela razlivati umazanija in kaj kmalu je tako zaštekal, da je moral Borislav od zunaj na silo vdirati vanj. Mama pa je znova vlekla ven umazano perilo, ga premetavala iz ene posode v drugo in izpirala na roke.

Na ta naš legendarni stroj me zadnje čase živo spominja saga, imenovana Filmski sklad. Tudi ta se že vleče kot kakšna Santa Barbara in tudi tam umazano perilo vedno znova vlečejo na plano in premetavajo po rokah. In vsakič, ko neki novi dežurni serviserji od zunaj vdrejo v to filmsko mašinerijo in zamenjajo odslužene kadre z rabljenimi, vsi skupaj upamo, da bo ta dvajset let star stroj vsaj nekaj časa brezhibno deloval. A že kmalu začne še enkrat več ropotati in okrog sebe razlivati smrdljivo umazanijo, dokler se še stoosemintridesetič ne ustavi. Posebna težava pa je po novem še v tem, da želi v tem filmskem stroju prati svoje perilo vse manj ljudi, saj so skoraj vsi že izgubili vero v to, da bo kdaj začel delovati tako, kot je treba.

Najzgovornejši podatek, ki priča o tem, je najbrž dejstvo, da je bilo na zadnjem javnem pozivu Filmskega sklada prijavljenih le deset celovečernih projektov. Le deset ljudi si je torej v Sloveniji letos zaželelo režirati svoj celovečerni igrani film. Cela množica preostalih filmskih režiserjev pa se je zavestno odpovedala svojim filmskim sanjam, simbolično bojkotirala film in se odločila svoje znanje, ideje in ustvarjalno energijo usmeriti drugam. Med njimi so tudi desetine mladih in potrjeno nadarjenih režiserjev, ki so se tokrat kar sami, namesto raznoraznih komisij v senci, odločili, da letos ne posnamejo svojega prvenca. Odločili so se torej, da letos ne uresničijo svojih življenjskih sanj.

Položaj je več kot kritičen. Bojkot filma se pri nas dogaja že dolgo, a doslej so ga bojkotirali posamezniki, ki jih je oškodoval sistem, zdaj pa ga bojkotirajo celotne generacije, ki se tega kaosistema ne gredo več. Ne gredo se več anarhističnih filmskih skladov, sad-ga-ima-sad-ga-nema vedejevcev, sumljivih bralcev scenarijev, političnih nadzornih svetov in vseh drugih antifilmskih igric, ki so se jih najmlajši bojkotiranci naveličali, še preden so se jih sploh začeli igrati. Filmarji se ne gredo več filma.

Še pred kratkim pa je veljalo, da se vam v življenju težko pripeti kaj hujšega od tega, da se pomotoma znajdete v družbi filmarjev. Kajti tudi ko so ti po več urah le zaključili psihoanalitično obarvan pogovor o odnosu Ingmarja Bergmana in Andreja Tarkovskega in ste vi pomislili, da ste naposled rešeni in da se boste zdaj končno začeli pogovarjati o tem, kam so izginile tangice, in o vseh drugih aktualnih temah, je že eden filmarjev vskočil z novim metafizičnim vprašanjem v slogu: "A je kdo gledal zadnji film Aleksandra Sokurova?", vam pa se je obešanje za najbližji radiator nenadoma zazdela prijetnejša oblika večerne zabave. In če ste poskušali zamenjati temo z vprašanjem: "Ali ste videli, kako je v Rimu Barca pometla z Manchestrom?", ste bili naslednjo uro ali dve obsojeni na predavanje o izjemnih uspehih prisotnih na filmskih festivalih v Rimu, Barceloni in Manchestru.

A zadnje čase je naše filmarje filmska kriza tako načela, da postajajo vse bolj podobni normalnim ljudem. Namesto da bi se ukvarjali s filmom, se poročajo in dobivajo otroke, namesto da bi filozofirali o Tarkovskem, jih zanima povratek NK Olimpije v prvo ligo in namesto da bi spremljali dogajanje v Cannesu, spremljajo poročila o stanju na avtocestah in gibanje indeksov na svetovnih borzah. Ko zadnje čase srečam svoje prijatelje režiserje, me tako nihče izmed njih ne vpraša, ali sem gledal zadnji film Aleksandra Sokurova, me pa mnogi vprašajo, ali sem videl, kako je Barca osmešila United.

Film preprosto izginja iz zavesti naših filmarjev. Zadnja leta se je pač iz Filmskega sklada in njegove bližnje okolice usulo toliko žalostnih novic, da so se ljudje v skrbi za svoje zdravje najverjetneje odločili, da je najbolje o vsem tem sploh ne razmišljati. Namesto da še naprej sanjarijo o svojih neposnetih filmih, so se zato filmarji vrnili v tuzemski svet, ki je pri nas, kot vemo, svet brez filma. Prenehali so torej biti nerazumljeni filmski geniji, ki čakajo na dan, ko bodo javno razglašeni za nove tarantine ali lynche, ter se začeli ukvarjati z lastnim preživetjem. Posvetili so se svojim družinam, prijateljem in nekdanjim hobijem ter se prelevili v vsakdanje ljudi, ki radi smučajo, redno hodijo na morje, ob sredah gledajo nogomet ter ob koncih tedna s svojim puncami gledajo romantične komedije s Hughom Grantom v glavni vlogi.

Zato velja razmisliti, ali je vendarle napočil čas, da to dotrajano ropotalo, imenovano Filmski sklad, končno vržemo na odpad zgodovine in naročimo nekaj novega. Nekaj, kar bo končno odstranilo vse trdovratne madeže brez porabe odvečne energije. Skrajni čas je že, da filmarjem nekdo povrne zaupanje v kulturno higieno in jim zagotovi večletno garancijo.

P.S.: Mimogrede naj dodam, da se je naš dolgoletni družinski prepir z nakupom novega pralnega stroja v hipu zaključil.