Kramarjev milijon

Če želimo celovito presoditi Kramarjevo uspešnost, se spomnimo, da je bila NLB v letu 2008, proti koncu njegovega mandata, dokapitalizirana v višini 300 milijonov evrov. Potreba po dokapitalizaciji je nastala zaradi nevzdržno hitre rasti posojil banke, ki je banko potiskala na mejo kapitalske ustreznosti. Pri tem je izstopalo dvoje. Prvič, dokapitalizacija po 2,2-kratniku knjigovodske vrednosti je bila izvedena po precej višjih cenah, kot so takrat za primerljive banke veljale na trgu. S tem se je umetno poskušala prikazati uspešnost banke in smiselnost dokapitalizacije. Drugič, zasebni lastniki banke in drugi potencialni investitorji interesa za dokapitalizacijo niso pokazali. Povedano drugače, uprava banke ni bila sposobna zbrati kapitala na trgu. Zato so banko dokapitalizirali država in podjetja v državni lasti. Pisal sem že, da je pri tem šlo za nasilno ekspropriacijo davkoplačevalskega premoženja. Nasilno zato, ker državljani sami v postopku javne ponudbe (drugi krog dokapitalizacije) nismo želeli vlagati v banko po zahtevani ceni. S tem, ko je država to naredila z našim premoženjem v tretjem krogu, je ignorirala našo na trgu svobodno izraženo voljo.

Nekaj mesecev kasneje, septembra 2008, se je finančna kriza v svetu močno poglobila. Zelo veliko bank po svetu se je izkazalo za kapitalsko neustrezne. Na trgu niso bile sposobne dobiti dodatnega kapitala. Z namenom ohranjanja finančne stabilnosti so bile dodatne finančne vire – dokapitalizacije bank, posojila bankam ali odkupe slabih naložb – primorane zagotoviti države z davkoplačevalskim denarjem, kar sproža upravičen bes milijonov davkoplačevalcev po vsem svetu. V svetu je danes tudi splošno sprejeto, da takim potezam države rečemo reševalni paketi. Splošno sprejeto je tudi, da uprave bank, ki so bile deležne reševanja z davkoplačevalskim denarjem, niso upravičene do nagrad. To velja tudi za ZDA, pri nas znano kot deželo turbokapitalizma, neoliberalizma in ekscesnih nagrad menedžerjem. Tam so vodstva bank, prejemnic sredstev iz programa TARP, neupravičena do nagrad, dokler denarja ne vrnejo.

Vrnimo se k NLB. Uprava NLB je bila nesposobna zagotoviti dokapitalizacije na trgu. Dokapitalizirati so jo morala samo država in državna podjetja, sicer bi bila banka kapitalsko neustrezna. To pomeni, da je bila NLB deležna reševalnega paketa z davkoplačevalskim denarjem. Ko se torej sprašujemo, ali so Marjan Kramar in drugi člani uprave NLB upravičeni do nagrade, bi moral biti odgovor nedvoumen. Davkoplačevalci, ki financirajo podobne reševalne pakete v drugih državah, takih izplačil ne trpijo. Ne vem, zakaj bi jih morali v Sloveniji. Uprava, ki trdi, da je uspešna, potem ko so ji morali davkoplačevalci zagotoviti 300 milijonov evrov, se iz davkoplačevalcev norčuje.

Pri nas smo za razliko od izkoriščevalskih ZDA do neodgovornega razmetavanja davkoplačevalskega denarja bolj blagohotni. Vlada in politika nasploh sta opozorila, da gre za neodgovorno ravnanje z davkoplačevalskim denarjem, prezrli. O odgovornosti uprave za nevzdržno rast banke se nihče ni spraševal. Zakaj le? Kramar je le uresničeval Štiblarjevo strategijo kanaliziranja denarja v lastniško obvladovanje slovenskih blue-chipov. Zato je država mirno izpljunila 300 milijonov tujega denarja po ceni za delnico, ki je bila štirikrat višja od današnje, in Kramarju pri tem še ploskala. Pri častilcih nacionalnega interesa so se našli celo argumenti, da je to dokaz koristi državnega lastništva banke. Večinski zasebni lastnik bi - po njihovem - v svoji kapitalistični izkoriščevalski maniri ne bil tako radodaren.

Kaj imamo danes? Marjan Kramar si je svoj milijonček nagrade dal lepo izplačati in nad tem se zdaj vsi zgražajo. Ne razumem zakaj!? Slabo leto nazaj se ni nihče zgražal nad 300 milijoni za reševanje NLB. Kramarjev milijonček je v primerjavi s tem malenkost. Danes se vsi zgražajo nad dajanjem in obnavljanjem tajkunskih kreditov. Ne razumem zakaj!? Leto nazaj so vsi podpirali dokapitalizacijo z davkoplačevalskim denarjem, ki nudi kapitalsko kritje za taiste tajkunske kredite. Eno samo sprenevedanje! O primernosti nagrajevanja uprave NLB bi se morali spraševati takrat, ko smo davkoplačevalci morali zagotoviti 300 milijonov za dokapitalizacijo, in ne sedaj.

Leto kasneje je bilo lepo videti Kramarja mirno pobrati svojo nagrado. Vsem tistim, ki so podpirali njegov način vodenja banke v imenu nacionalnega interesa, je pljunil v obraz z eleganco, ki jo prekaša samo pljunek v obraz Sloveniji, ki si ga je privoščil Boško Šrot, ko je priznal, da je lastnik "kaslc" podjetja, ki lastniško obvladuje skupino Pivovarne Laško.