Zato sem bil prepričan, da se nobeno spodobno urbano središče ne more izogniti prometni gneči, posledični onesnaženosti in vsem drugim nadležnim stranskim učinkom prenatrpanosti mestnih ulic. Potem pa sem nekega dne pristal v Koebenhavnu in odkril mesto, vsaj dvakrat večje od Ljubljane, kjer so bile ceste v četrtek dopoldne, na navaden delovni dan, skorajda prazne. Nekaj na minuto točnih mestnih avtobusov je drvelo mimo, sem ter tja je pripeljal kakšen taksi ali pa kakšno službeno vozilo. Ljudje pa večinoma na kolesih.

Koebenhavn je seveda resnično mesto v resnični državi. Reče se ji Danska. In njeni prebivalci, Danci, so ljudje, ki imajo precej višje dohodke od Slovencev. Njihov standard je praktično neprimerljiv z našim. Je pa primerljivo z nami oziroma z našim glavnim mestom to, da tudi cel kup Dancev, ki delajo v Koebenhavnu, ne živi v samem mestu, marveč v njegovih bolj ali manj oddaljenih predmestjih in manjših krajih v njegovi okolici. A za Dance, začuda, vsa ta oddaljenost od delovnega mesta še ni dovolj tehten vzrok za vsakodnevno uporabo avtomobila. Ne, oni vsako jutro mirno skočijo na vlak, s seboj pa pogosto vzamejo še kolo, saj vsaka pisarna ni v neposredni bližini železniške postaje. V Koebenhavnu tako ni nič nenavadnega, če zagledate uspešnega podjetnika v obleki in s kravato, kako se s kolesom podi čez mesto. Tudi znano odvetnico boste zlahka videli na metroju ali mestnem avtobusu. Nedvomno tudi kakšnega ministra ali župana.

Mi pa še naprej pospešeno gradimo avtoceste, obvoznice, vpadnice, predore, nadvoze, parkirne hiše in podzemne garaže. Medtem ko naša država že dvajset let dobrohotno vzdržuje gradbeni cestni lobi, ki teh nekaj sto kilometrov asfalta gradi v znanem balkanskem ritmu "ne ide, ne ide pa onda stane", mi, njeni državljani, že leta in leta velikodušno sponzoriramo tujo avtomobilsko industrijo in prispevamo k hitrejšemu bogatenju naftnih družb. Vsako jutro se tako drug za drugim v svojih novih, pridno spoliranih in skrbno očiščenih avtomobilčkih zapeljemo na naše ceste in se v dolgih kolonah po polžje premikamo proti cilju.

Nedavno mi je prijatelj razkril, da imajo pri njihovi hiši šest avtomobilov. Seveda ne gre za hišo Boška Šrota ali Mirka Tuša. Ne, gre za hišo petih slovenskih delavcev in enega upokojenca. Petih delavcev, ki se vsako jutro, vsak s svojim avtom odpravijo v službo. Lahko bi rekli, da gre za tipično slovensko družino, saj je takšnih primerov pri nas nešteto. Statistični podatki o količini avtomobilov v državi so naravnost katastrofalni in so v popolnem nasprotju s parolami na Semoličevih sindikalnih shodih. Zanimivo je namreč, da delavci radi protestirajo, ker imajo naši menedžerji osemnajstkrat višje dohodke od svojih zaposlenih, pri čemer pa se nihče ne vpraša, kako to, da imajo ti isti menedžerji s to isto osemnajstkrat višjo plačo kvečjemu trikrat ali štirikrat boljše avtomobile od marsikoga izmed teh ljudi. Vozni park obubožanega slovenskega srednjega razreda bi namreč, o tem sem prepričan, povsem zadovoljil višji srednji razred Dancev, ki v življenju nima prav nobene potrebe po protestnih shodih.

Ob vsej tej obsedenosti z avtomobili, ki nas duši na vse možne načine, rad pomislim na to, kaj vse bi bilo potrebno, da bi tudi mi nekoč postali Danci in da bi bila Ljubljana vsaj malo podobna Koebenhavnu. Povsem iluzorno je namreč pričakovati, da bodo ljudje svoje vrednote ali kar celoten vrednostni sistem spremenili le zaradi kakšnega leporečnega pridigarstva, simboličnih kolesarskih akcij ali podražitev bencina. Ljudje prevladujoče miselnosti pač ne spreminjajo prostovoljno, marveč jih mora v to nekaj dobesedno prisiliti.

Dance so, denimo, na kolesa, v metroje, avtobuse in vlake poslali neznansko visoki davki na avtomobile, ki so najbrž najvišji na svetu, pri nas pa samo ta malenkost ljudi, ki so pripravljeni za dober avto zapraviti vse svoje življenjske prihranke, ne bo odvrnila od preživljanja svojega prostega časa na ljubljanskih ulicah. Če so se namreč ljudje pripravljeni za vožnjo z avtomobilom odpovedovati skoraj vsem drugim ugodnostim v svojem življenju, vključno z odhodom na morje ali smučanje, potem jim še tako močan udarec po denarnici zagotovo ne bo prišel do živega. Ker ko ljudje začnejo uživati v obiskih vulkanizerja, pomivanju vetrobranskih stekel na črpalki, v poliranju nevidnih prask in sesanju prostornega prtljažnika, je jasno, da jih nobena davčna reforma ne bo odtrgala od volana.

Bojim se celo, da bi uvedba po dansko visokega davka povsem destabilizirala našo državo, saj bi občutno višje cene avtomobilov naše avto-moto blaznjence zalučale pod prag revščine, zaradi njihove nezmožnosti odplačevanja kreditov pa bi bile na udaru tudi banke. In tudi, če bi Ljubljana, po vzoru Londona, ljudem zaračunavala vstop z avtomobilom v mestno središče, bi naši vozniki še vedno drli vanj.

To pa zato, ker vsi mi z naravnost osupljivo lahkotnostjo upravičujemo svojo odvisnost od avtomobilov in v hipu najdemo vse sorte izgovorov za to, da z avtom hodimo tudi na stranišče. Vsi mi se zlahka izgovarjamo na to, da bi, medtem ko se naši vlaki tresljajo od Kopra do Maribora, vsaka danska lokomotiva odbrzela do Koebenhavna, pa na to, da se naši mestni avtobusi pomikajo počasneje kot danski pešci, da imamo neurejene kolesarske poti in da lahko le z avtom uskladimo službe, šole, vrtce, krožke ter obiske pri tašči in bioenergetiku. Drug drugega smo prepričali, da v Sloveniji življenje brez avta ni mogoče.

A pod vsemi temi izgovori v resnici tiči en sam izgovor vseh izgovorov, ki pravi, da nam je takšno življenje povsem všeč in da niti slučajno ne potrebujemo boljšega, danskega življenja. Naša ljubezen do auspuhov je namreč v resnici veliko večja od naše potrebe po resnični demokraciji, višjem standardu, delovnih mestih, socialni blaginji ter urejenem šolstvu in zdravstvu. In, seveda, čistem zraku.