Kar zadeva Bavčarja, si lahko mislimo tudi, da se bojuje, ker mu drugega ne preostane. Tako bo izgubil najmanj, lahko pa bo celo kaj dobil. Hipotetično bi lahko celo zmagal. In ker to ni takšna vojna, v kateri se ubijajo poveljniški kadri, prav vojna zagotavlja, da bo preživel.

Ta vzorec delovanja je znan. Večji del tega desetletja, stoletja ali tisočletja, kakor je komu drago, smo ga lahko opazovali tako rekoč v šolski obliki. Mislim seveda na Busheve ZDA, na ameriško vlado pod Bushem. Če si sprejel napačno odločitev, se je oklepaj in prisegaj nanjo in ne priznaj napake ter napadi tiste, ki te kritizirajo. Če si zgrešil smer, pazi, da je ne spremeniš. Nadaljevanje poti je imperativ. Če si nesposoben, skoncentriraj čim več oblasti v svojih rokah in pazi, da igre ne pokvari kdo, ki ve, kako se kaki reči streže ali ima še kaj vesti ali kak moralni zadržek. Nesposobnost je treba dokazovati vedno znova in dolgoročno. Tako se oplemeniti in postane cenjena. Če si zagrešil kaznivo dejanje, stori še večjega, in še večjega in tako naprej, in bodo vsa kmalu pozabljena. Če tisto, kar delaš, škoduje nacionalnemu interesu, se sklicuj nanj. Če tvoje početje prinaša nesrečo in razdejanje mnogim, se zanesi na maloštevilne, ki jim prinaša korist. Če je pot, ki si jo prehodil, posejana s trupli in ruševinami, povej, da je, za božjo voljo, treba gledati v prihodnost, in poudari svoje zasluge. Ostani v ofenzivi za vsako ceno, kajti dokler si v ofenzivi, si vojskovodja in kot takšen nezamenljiv in nedotakljiv.

Toda takšen boj se nikdar ne bije samo za eno glavo, eno kožo, eno... Tisti eden je seveda toliko bolj motiviran, kolikor več je zavozil ali zagrešil, ampak brez pajdašev, brez sostorilcev, ne bi mogel dolgo vztrajati. Ne vem, kdo so »Bavčarjevi ljudje« (ali »Bavčarjeva banda«), v resnici me niti kaj posebno ne zanima. Zdi pa se mi, da je Bavčar ključni člen Janševe politične ekonomije. In ker je ta politična ekonomija steber oblasti, se je treba zanjo bojevati – vse dokler so tu želja, sla in potreba po oblasti. Te pa so pri slovenskih politikih in političnih ekonomistih pogosto toliko večje, kolikor manj je na njih česa velikega.

In tako smo pri resnični eksistenčni stiski. Zakaj se nihče od teh ljudi, potem ko so dokazali, da delajo več škode kot koristi, ne umakne? Zdrava pamet bi rekla, če je kdo nesposoben, naj odide. V resnici pa je prav nasprotno: če si nesposoben, ostani na visokem položaju, in to za vsako ceno, ker nimaš kam iti. Bolj kot je kdo nesposoben, manj je razlogov in možnosti za to, da bi odšel. Kajti kaj pa bi bil kak Bavčar, Janša, Pahor, Rupel itn. brez visokega položaja? Bil bi človek, ki je imel vodilni položaj. V pretekliku bi bil še vedno velik in pomemben, v sedanjiku pa brez pomena – nič.

In tako se spomnim na stare Rimljane, ki imajo protitip današnjih pomembnežev. Nad Rimljani se sicer ne navdušujem. Tako republikanski kot imperialni so mi tuji. Ampak ta protitip ima svoj čar. V 5. stoletju pred našim štetjem je živel Cincinnatus. Kot vsak dovolj premožen svoboden odrasel moški je bil vključen v politično življenje. A zadeve so se obrnile tako, da je izgubil bogastvo in se umaknil na majhno kmetijo in jo obdeloval, da bi preživel sebe in družino. Potem pa so se stvari spet obrnile. Fortuna je pač muhasta. Rimljani so bili v vojni in njihova vojska v hudih škripcih, pa se je eden od konzulov spomnil na Cincinnata. Sli so ga našli, ko je oral njivo, a iz domoljubja je plug pustil in odšel v Rim, kjer so ga razglasili za diktatorja. Na hitro je zbral vojsko, jo povedel v boj in zmagal. Vse skupaj je trajalo dobra dva tedna. In ko je bila njegova naloga uspešno opravljena, je Cincinnatus odložil diktatorstvo. Odpovedal se je absolutni oblasti in se vrnil na svojo kmetijo. Zgodba se je potem še enkrat ponovila in Cincinnatus je postal simbol rimske državljanske kreposti, simbol uspešnega voditelja, ki služi občemu dobremu, zase pa ne terja ničesar.

Kadar so v poznejši zgodovini postale popularne republikanske ideje, se je kaj lahko primerilo, da so se spomnili tudi na Cincinnatusa. Zgled je secesionistična vojna ameriških kolonistov, tako imenovana ameriška revolucija, med katero so s Cincinnatusom primerjali Georgea Washingtona. Od takšnih idealov danes v ameriški politiki ni ostalo nič.

Klasični republikanizem je izgubil svojo družbeno podlago že med finančno revolucijo v 17. stoletju, ko je spekulativno bogastvo prevladalo nad cincinnatovskimi kmetijami. Klasični republikanec je bil neodvisno bogat mož, ki je vstopal v politiko, da bi služil občemu dobremu. Vsaj prepričanje je bilo takšno. Danes mnogi gospe in gospodje stopajo v politiko, da bi obogateli. Če ne vedno neposredno, pa v drugi potezi. Tako denimo nekateri politiki po lastni izbiri ali po izbiri volilcev preidejo v podjetništvo. Če jim ne uspe, se vrnejo med politike. Če jim uspe, postanejo odvisno bogati. Njihovo bogastvo je odvisno od tisočerih vezi, ki se pletejo iz političnih iluzij in špekulativne ekonomije.

Takšni politično-ekonomski dobičkarji seveda lahko razlagajo, da je njihovo bogatenje v občo korist. Ampak to ni več ideološko prepričanje, kakršnega so izražali klasični republikanci, pač pa post- ideološki cinizem. Da bi bil sprejemljivejši, ga ovešajo s priložnostnimi ornamenti. Na Slovenskem je priljubljeno sklicevanje na slovensko pomlad in osamosvojiteljstvo. Morda se bomo lahko Bavčarju zahvalili za to, da bo zlomil urok tega osamosvojiteljstva in nas, kolikor smo politični narod, osvobodil te neokusne navlake.