Kako hladni Finec izgubi živce

Boris Dežulović (Foto: Bojan Velikonja)

Zadnja dva, ki sta poskušala rešiti te spore, Janeza Drnovška in Ivico Račana, je pogoltnila tema in celo ambiciozni francoski levo- desni minister za razne zadeve Bernard Kouchner se je raje lotil iranskih fanatikov in Mahmuda Ahmadinedžada kot Slovencev in Hrvatov.

Ko je na koncu na vrat na nos pobegnil tudi Martti Ahtisaari – nobelovec, ki je preživel Namibijo in Kosovo in ki so ga imeli na muhi tako indonezijski uporniki kot agenti južnoafriške tajne policije –, je EU našla drugega Finca, Ollija Rehna, neizkušenega evrokratskega uradnika, ki misli, da je, če so se Finci leta 1947 lahko sporazumeli s Stalinovo ZSSR, menda mogoč tudi sporazum med Slovenci in Hrvati.

Hrvati so se prvi zganili in z navdušenjem pozdravili Rehnov načrt kot zmago svoje diplomacije. V diplomatski znanosti je ta taktika znana kot »Miloševićeva taktika«. Ko so mu po Natovem bombardiranju pred desetimi leti zavrnili roko, ki jo je ponudil, in ga prisilili, da je v Kumanovu podpisal brezpogojno kapitulacijo, je Milošević prek državne televizije oznanil konec vojne in razglasil veličastno zmago Srbije nad najmočnejšo oboroženo silo v zgodovini ter organiziral mitinge in ognjemete. Srbi tako še dandanes mislijo, da so zmagali, in na meji zbegano stojijo pred tablo »Republika Kosovo«.

Da Hrvati zdaj prirejajo mitinge in ognjemete, s katerimi bučno proslavljajo izjemen Rehnov »kumanovski sporazum« kot veličastno zmago nad neko evropsko silo, ni smešno. Smešno je, da v veličastno zmago Hrvaške verjame celo Slovenija. Slovenci, ki so jih presenetili ognjemeti na drugem bregu Mure, zdaj analizirajo Rehnov predlog, berejo ga med vrsticami, ga obračajo v vse smeri in iščejo, kje piše, da je Hrvaška zmagala. Opozicija je, seveda, takoj napadla vlado zaradi kapitulacije Slovenije, in ker brez njenih glasov Rehnovega načrt parlament ne more sprejeti, je premier zahteval še teden dni za pojasnila.

Po Hrvaški in Sloveniji sta se tako zaradi Piranskega zaliva zdaj spopadli še slovenska vlada in opozicija. Stališče Janeza Janše je precej neomajno in nespravljivo in zelo verjetno je, da do sporazuma brez posrednika ne bo prišlo. Olli Rehn se bo moral najprej lotiti reševanja odprtih vprašanj med slovensko vlado in opozicijo. Sicer mirni Finec je že malo živčen, a kar je, je, te dni bo komisar EU predstavil svoj načrt za reševanje slovenske notranjepolitične krize, petčlansko komisijo, v kateri bodo Olli Rehn, dva predstavnika Evropske unije ter po en član vlade in opozicije. Ta bo nasprotnima stranema ponudila kompromisni predlog o spremembah Rehnovega načrta, ki ga bo sprejel slovenski parlament in ga poslal Rehnovi komisiji.

Res je, to ne bo šlo prav gladko, kajti v Sloveniji niti v vladi niti v opoziciji niso ravno enotni glede Rehnovega načrta. Pahorjevi koalicijski partnerji bodo menili, da je Rehnov načrt o spravi med vlado in opozicijo škodljiv za interese vladajoče koalicije, ker se z njim popušča opoziciji, medtem ko bodo radikalnejši predstavniki opozicije menili, da se s sporazumom o sporazumu popušča vladi. Po vladi in opoziciji se bodo tako glede Rehnovega sporazuma medsebojno spopadli tudi koalicijski in opozicijski partnerji. Ker so Pahorjeva in Janševa stališča precej neomajna in nespravljiva, je tako zelo verjetno, da do sporazuma brez posrednika tudi tu ne bo prišlo.

Olli Rehn se bo moral najprej lotiti reševanja odprtih vprašanj med Pahorjevo SD in koalicijskimi partnerji iz Zares, DeSUS in LDS ter med Janševo SDS in opozicijskimi partnerji iz SLS in SNS. Tu pa bo že tako živčni Finec povsem izgubil živce, a kar je, je, v teh dneh bo komisar predstavil dve petčlanski komisiji – v eni bodo Olli Rehn, dva predstavnika EU ter po en član Pahorjeve SD in koalicijskih partnerjev, v drugi pa Olli Rehn, dva predstavnika EU ter po en član Janševe SDS in ostanka opozicije. Komisiji bosta nasprotnima stranema v vladi in opoziciji ponudili kompromisni predlog o spremembah Rehnovega načrta, ki jih bosta posebej sprejeli parlamentarna večina in opozicija, da bi dosegli soglasje glede Rehnovega kompromisnega predloga o spremembah Rehnovega načrta, ki bi jih moral slovenski parlament sprejeti in poslati Rehnovi komisiji.

Nadaljevanje zgodbe poznate: ravno ko se bosta Janša in SLS dogovorila o kompromisni opozicijski rešitvi glede sprememb Rehnovega načrta, da bi prišli do kompromisnega sporazuma s Pahorjevo SD in njenimi koalicijskimi partnerji, da bi prišli do izjemne kompromisne rešitve glede sprememb Rehnovega načrta za kompromisno rešitev spora s Hrvaško, se bo oglasila Jelinčičeva SNS, ki bo trdila, da SLS preveč popušča Janševi SDS glede popuščanja Pahorjevi SD glede popuščanja Rehnu glede popuščanja Hrvaški, in Olli Rehn bo moral sestaviti petčlansko komisijo s predstavniki SLS in SDS, ki bo iskala kompromisno rešitev za podporo Janši pri iskanju kompromisne rešitve za podporo Pahorju pri iskanju kompromisne rešitve za podporo Rehnu pri iskanju kompromisne rešitve mejnih sporov s Hrvaško.

In še preden se bo tako iztekel teden, ki ga je zahtevala slovenska stran, bo gospod Rehn na stroške EU končal v specializiranem sanatoriju na obali kakega mirnega finskega jezera. Unija bo po bruseljskih hodnikih iskala novega posrednika pri slovensko-hrvaškem sporu, evropski diplomati pa bodo panično bežali v strahu pred piranskim prekletstvom in se množično prijavljali v misije na Bližnjem vzhodu, Ingušetiji, Iraku, Iranu, Afganistanu, Darfurju in Severni Koreji. Pravzaprav kjerkoli v civiliziranem svetu.