Bankrot nacionalnega interesa

Nastanek centrov gospodarske moči v Sloveniji ima štiri ključne značilnosti. Prva je nedelovanje pravne države, saj so vsi imeli "težave" z izigravanjem zakonodaje, netransparentno koncentracijo kapitala in monopolizacijo trgov. Druga je opravičevanje nedelovanja pravne države z nacionalnim interesom. Tretja je finančna koncentracije kapitala z zadolževanjem, s čimer se je udejanjil Štiblarjev načrt. Četrta je skoraj soglasna podpora politike. Spomnimo se samo večinske podpore parlamentarcev Pivovarni Laški pri prevzemanju Uniona, prodaji državnih deležev Mercatorja s posredovanjem vladnih vrhov in vsakodnevnih izjav politikov.

Kaj imamo danes? Istrabenz je bankrotiral. Infond Holding je na dobri poti, da se mu kmalu pridruži. Vendar pa s tem bankrotov še ne bo konec. Vsi skupaj bodo povzročili velike premoženjske luknje v bankah. Ko se danes slovenska javnost in politika kregata o tem, ali je prav, da NLB refinancira kredit Infond Holdingu, bi zato moralo biti v ospredju vprašanje, kaj to pomeni za finančno zdravje NLB, in ne, kaj bo z delnicami Mercatorja, ki so zastavljene ob posojilu. Vprašati bi se torej morali, ali tak kredit sploh sodi v portfelj NLB ali ne.

Odgovor je: ne. Ni namreč res, da je Infond Holding sposoben redno plačevati svoje obveznosti. Če bi bil, bi lahko pri kateri drugi banki dobil posojilo, s katerim bi poplačal NLB. Vendar jim noben bankir pri zdravi pameti danes ne bi dal posojila, ki jim ga je dala NLB. Prav tako ne drži trditev banke in Pivovarne Laško, da je posojilo ustrezno zavarovano. Po poročanju medijev ceno delnic, ki so zastavljene ob kreditu, vzdržujejo podjetja iz skupine Pivovarne Laško, kar ponovno temelji na bančnih posojilih. Enak vzorec lahko zasledimo tudi v primeru drugih gospodarskih stebrov. Vendar "finančnih čarovnij" s tem še ni konec. Holdingom in njihovim lastnikom v pomoč pri poravnavanju finančnih obveznosti posojajo tudi podjetja, ki so v lasti taistih holdingov. Za to se seveda zadolžujejo pri bankah.

Vse skupaj temelji na navzkrižnem kreditiranju, ki lahko obstane, dokler obstaja neka banka, ki je pripravljena v nedogled podaljševati posojila, ne da bi se vprašala, ali je v ozadju dovolj premoženja za poplačilo. Ker pa tega premoženja ni dovolj, refinanciranje v nedogled ni možno. Prvi, ki odreče posojilo, sproži verigo, ki se konča v velikih finančnih izgubah. Naši tajkuni tako niso kot mali gangsterji, ki hodijo z nabito pištolo v žepu, potem pa si ponesreči odstrelijo "ta malega". Na žalost so si v žepe naložili granato. Ko jo bo razneslo, bo škoda širša.

Odgovor na vprašanje, ali je reprogram kredita upravičen, je enak odgovoru na vprašanje, ali je bilo upravičeno dati osnovno posojilo. Tudi ni res, da je reprogram smiseln zato, ker bi v nasprotnem primeru to računovodsko oslabilo kapitalsko ustreznost banke. Glede na dejstvo, da je zgoraj opisani primer vzdrževanja vrednosti zastavljenega premoženja finančna goljufija, bi oslabitev moral zahtevati že regulator. Skratka, NLB se brez računovodskih trikov oslabitvi ne bo mogla izogniti. To tudi nedvoumno določa, kaj je v tej zmešnjavi nacionalni interes. Nikakor to ni mešetarjenje z Mercatorjevim deležem, ki bi se moral znajti v lasti NLB. Če kot del nacionalnega interesa dojemamo tudi finančno zdravje naše največje banke, se moramo zavedati, da bi ga morala ta v vsakem primeru takoj prodati. Škoda, ki je bila narejena s strani "nacionalnega interesa" največji banki, se niti približno ne primerja s tem, da naši živilci ne bi imeli več protekcije na policah Mercatorja. Povedano drugače, ko danes slišim politike govoriti o tem, kaj naj bi in česa naj ne bi NLB naredila z morebitnimi zaseženimi delnicami Mercatorja, vidim najboljši dokaz škodljivosti državnega lastništva NLB.

Nacionalni interes, kot ga je predstavljala naša elita oligarhov, je že pred časom bankrotiral idejno. Danes je bankrotiral tudi dobesedno. Ne smemo se namreč slepiti, da je vzrok kolapsa naših finančnih hišic iz kart silovitost finančne krize. Te bi kolapsirale tudi brez nje. Temeljile so na finančnih mahinacijah po nizkih obrestnih merah. Vendar so bile obrestne mere v vzponu že pred krizo. To je pomenilo, da poceni zadolževanje kmalu ne bi bilo več možno, borzni balon pa bi počil. Danes je zaradi krize komercialni dolg drag, ker so pribitki za tveganje visoki. Brez nje bi bil drag zaradi visokih osnovnih obrestnih mer. Brez krize bi se vse skupaj zgodilo le nekoliko kasneje. Finančne sheme, ki temeljijo na navzkrižnem zadolževanju in verižnem kupovanju delnic, so še vedno propadle.

Finančna struktura naših holdingov ne bi mogla obstati, ker ni temeljila na dolgoročnih finančnih virih. Finančne pretrese lahko preživi le tisti, ki ima dovolj lastnega kapitala, da si lahko privošči čakanje na popravke vrednotenja naložb. Ob zmernem finančnem vzvodu lastni kapital služi za financiranje premije, ki jo finančni trgi sicer zahtevajo za ročnost posojil in tveganje. Naši oligarhi so imeli samo polno političnih zvez za izigravanje zakonodaje, premoženja pa ne. Zdaj lahko finančno obstanejo le, če so njihovi politični botri dovolj pokvarjeni, da jim pomagajo z davkoplačevalskim denarjem.

Slovenija si je izbrala elito, katere talec je danes. Vendar gre za čisto navadne finančne kockarje. Samooklicana elita navadnih kockarjev pa na žalost ne more biti nosilec razvoja. Seveda je vprašanje, ali je finančna kriza dovolj, da se s takšnimi pomete. Niso nam namreč kar padli z neba. Rodila jih je Slovenija. Sodna veja oblasti in nadzorne institucije so zatajile pri grajenju teh bankrotiranih imperijev. Intelektualna elita, ki zdaj govori o solidarizmu, je še nedavno te kockarje podpirala in jim podredila bančni sistem. Uprave bank so slepo posojale velike količine denarja navadnim hazarderjem, hipoteko pa so vpisale na bankrotirano idejo nacionalnega interesa. Nadzornik bančnega sistema nam pripoveduje o trdnosti naših bank. Današnji podatki o izpostavljenosti bank do naših hazarderjev kažejo, da jim v prihodnje ne gre verjeti, saj se problema ne zavedajo ali nočejo zavedati.

Skratka, kockarje za nosilce razvoja smo si izvolili sami. Plačevanje za bankrotirani nacionalni interes si več kot zaslužimo. Vsaka šola nekaj stane.