Neformalno združenje za zaščito lika in dela tovariša Tita bo v Vatikan poslalo predlog, da se pokojni predsednik Jugoslavije Josip Broz Tito razglasi za svetnika*. (*O. K., nekaj je grešil, ampak kateri svetnik pa ni.)

Obrazložitev Titovih čudežev:

- plače so bile dostojne,

- vrtci, zdravstvo in šole so bili zastonj,

- brezposelnosti ni bilo,

- delavci so si lahko privoščili dopustovanje na našem Jadranskem morju,

- Slovenija je imela prost dostop do odprtega morja, slovenski ribiči so lahko lovili ribe po vsem Jadranskem morju, Italija in Avstrija nista postavljali revizionističnih zahtev.

(Mladina, 10. aprila 2009)

***

Kitajci so praktični ljudje. Zato so po eri Mao Cetunga elegantno razrešili vprašanje, kaj početi z vso ikonomanijo, ki je prevevala prostrano deželo. Dogovorili so se, da je bil 50-odstotno dober, 50-odstotno slab. In zato je vsa ikonografija ostala. Pač kot spomin na boljšo polovico velikega revolucionarja. Pa še krivdo za represivne in pogromaške posledice kulturne revolucije so kasneje zvalili na Maovo vdovo Jiang Qing in bando četverice. In tako se je na Kitajskem vse spremenilo, ne da bi bilo treba kaj spremeniti. Pri nas je bilo drugače. Najprej pod Titom in tudi kasneje po spremembi režima. Tisti, ki so bili v prejšnjem režimu veliki malikovalci pokojnega maršala, so si prali dušo tako, da so ga praskali z ulic, trgali s sten, metali v smeti.

Morda bi bilo treba tudi pri nas ubrati kitajsko metodo razmerja dobrega in slabega. Le da bi pri nas ljudska volja dala drugačno razmerje. Kakih 70 proti 30 v prid dobrega. In vsaj kakih 70 odstotkov vprašanih je po različnih javnomnenjskih raziskavah takih, ki vidijo v Titu predvsem pozitivno zgodovinsko osebnost. Pa ne zato, ker ljudje ne bi vedeli za temne plati zgodovine. A zaradi razočaranj, kakršne so po velikih pričakovanjih doživeli po osamosvojitvi, je nostalgični spomin na Tita še vedno pozitiven. In zdi se, da gre spreminjanje odnosa do Tita njemu v prid. No, ne glede na to, kaj je v resnici in v interesno obarvanih interpretacijah pomenil Tito v zgodovini Jugoslavije in Slovenije, ni nobenega razloga, da bi ga pometali pod preprogo. Le zakaj? Z vsem, dobrim in slabim, je zaznamoval to deželo in generacije. Kajti, če bi začeli čistiti z ulic vse, ki imajo kakšen madež v svoji biografiji, bi zmanjkalo velikih imen. Je Churchill osebnost, vredna spomina? Seveda je. Pa ima samo v Dresdnu na vesti takšen masaker, da bi še "diktator Tito" sklonil glavo. Dresden je bil vojaško popolnoma nepomemben, zato poln beguncev, vojnih ujetnikov, farmacevtskih tovarn, brez resne protizračne obrambe. In zato je bil izbran kot cilj za preizkušanje učinkov zažigalnih bomb, ki so iz obrobja proti središču ustvarjale "učinek zvona". Ta je v središču mesta reko Elbo menda tako ogrel, da se je iz nje kadilo, jeklene konstrukcije mostov pa so se zvijale. In mrtvi? Skorajda izključno civilisti. In kdor je načrtoval ta ognjeni vihar, ki so ga med 13. in 15. februarjem 1945, ko ni bilo več nobene vojaško-taktične potrebe, netili tisočeri bombniki RAF in USAAF, ki je uničil več arhitekturnih spomenikov baročnega Dresdna kot vojaških objektov, ubil več otrok kot vojakov, več vojnih ujetnikov kot nacistov, je seveda zločinec. In Churchill se tej odgovornosti ni mogel izogniti, čeprav se je kasneje skušal distancirati. Nesporno je bil veliko bolj neposredno odgovoren kot Tito za zunajsodne poboje ob koncu vojne. Tema je vsekakor občutljiva, zato so jo Angleži skušali sistematično izbrisati iz kronologij tako kot komunistična oblast povojne poboje pri nas. Tako slovita Encyclopedia Britannica dolga leta ni imela reference na temo bombardiranja Dresdna. V Nemčiji je še danes nezaželeno govorjenje o številu žrtev oziroma dosegajo "uradne" ocene kako desetino dejanskih. Dejanske pa se lahko merijo s številom neposrednih žrtev atomskega napada na mesti Hirošima in Nagasaki na Japonskem. Samo napad na Hirošimo je v neposrednem udaru zahteval od 90.000 do 200.000 mrtvih, za posledicami sevanj je po različnih ocenah umrlo v obeh mestih še do 250.000 ljudi. In Truman ni dal povelja za to, da bi končal vojno, kajti bombi so odvrgli med 6. in 9. avgustom 1945 (!), ko so Japonci že zdavnaj izgubili vojno, se le tu in tam sporadično upirali in so tudi že dali jasne namige, da so pripravljeni na kapitulacijo. A bombi sta bili nekakšni pismonoši, ki nista bili namenjeni njim, ampak Rusom in Stalinu. To je Truman v svoj dnevnik tudi jasno zapisal.

Pa tudi sicer so biografije velikih voditeljev polne črnih madežev. Charles de Gaulle in tudi popularni J. F. Kennedy imata na vesti podpis pod marsikaterim nečednim dejanjem. Prvi v saharski Afriki, oba v Indokini. Še več. Kennedy je s svojo nepremišljeno politiko pritiska in ultimatov v času kubanske krize svet skorajda pripeljal v katastrofo in uničenje. Velik prijatelj Slovenije Bill Clinton je dal bombardirati neko sudansko farmacevtsko tovarno zgolj zato, da bi odvrnil pozornost, ko so ga dobili s spuščenimi hlačami. Da o zločinih Busha mlajšega niti ne govorimo. In verski voditelji. Denimo pokojni Janez Pavel II. ima z agitacijo proti uporabi kondomov na vesti marsikatero nevedno in ubogljivo afriško dušo. Je potemtakem tudi on zločinec?

In v takem svetu protislovnih velikih ljudi, po katerih so poimenovali ulice, trge, avenije, mostove, letališča, šole, javne knjižnice, bolnice itn., se najdejo neki mladci iz NSi (kaj je že to, NSi?) in govorijo osupljive neumnosti. Lahkotno opletajo s pojmi, ki jih ne obvladajo, z zgodovino, ki so jo prešpricali, s politiko, ki jim je preveč abstraktna, s sogovorniki, ki jim niso kos. Prejšnji teden je tako na Pop TV neki Jernej Vrtovec iz Mlade Slovenije - podmladka NSi - hotel polemizirati s Petrom Božičem. Tistim Petrom, ki je preživel marsikaj, med drugim bombardiranje Dresdna, kjer je bila njegova družina med drugo svetovno vojno na prisilnem delu. In ta mladec je skušal podučevati Božiča, pa ne razlikuje med pojmi totalitarno in avtoritarno ter govori o milijonu žrtev Titovega režima. A fantič ve, koliko ljudi je milijon? In kako je prišel do milijona? Tako, da se je skliceval na neki zapis v tujem mediju. V katerem? Ne boste verjeli, če niste poslušali. V Bildu, ki velja za najbolj nekredibilni časnik v nemškem jeziku!

Tito je bil velika zgodovinska osebnost. In kot taka protislovna. Te protislovnosti so se zavedali tudi svetovni voditelji, a so brez oklevanja prišli na njegov pogreb. In takrat se je v Beogradu zbrala tako velika in tako široka politična druščina, da se bo težko še kdaj ponovila na pogrebu kakšne politične osebnosti. Mladenič iz NSi naj po internetu pobrska po fotografijah in seznamih udeležencev Titovega pogreba (manjkal je edino Carter, a poslal močno delegacijo, sam pa v opravičilo hitro po tistem obiskal Jugoslavijo in ji izrekel podporo ZDA!) in se vpraša, kako je mogoče, da se ves demokratični in avtokratski, bogat in reven, razvit in nerazvit svet pride hkrati poklonit klavcu, ki si doma še ulice ne zasluži. Zaradi ponovnega poimenovanja ne bo Tito nič boljši in nič slabši. Mi pa bomo manj amnestični.

S kolegico s fakultete sva svoj čas preigravala idejo, da bi na sprehajališču med FDV in EF postavili pot zgodovinskega spomina in na njej postavili kipe vseh, ki jih je zgodovina snela iz podstavkov in deponirala v kleti in skladišča muzejev. Franca Jožefa, Bleiweisa, Kralja Aleksandra, Tita, Kardelja in vse druge, ki so zaznamovali to deželo in bili izbrisani. Župana vabim k razmisleku.