Od kod presežek v državnem proračunu?

Živo so mi še pred očmi nedavni zapleti in celo izsiljevanja ob obravnavi zaključnega računa državnega proračuna za leto 2007. Doseženi presežek naj bi pomenil enega največjih uspehov za upravljalce tega proračuna pa tudi za izjemno ugoden BDP. Popolnoma pa se je spregledalo, od kot tak pozitiven rezultat, ki je znašal po vladni verziji 37 milijonov evrov (po verziji računskega sodišča pa 9 milijonov evrov minusa).

Vpogled v izvajanje reforme pokojninskega sistema v času od leta 2000 do 2008 kar nazorno nakazuje, od kod tak presežek.

Za omenjeno obdobje so obstajali vsi pravni, finančni in gospodarski pogoji, da bi se pokojnine usklajevale z rastjo plač. Zakona iz leta 2000 in 2005 sta taka določila: ZPIZ iz leta 2000 manj določeno ("v posameznem letu sme stopnja rasti pokojnin doseči največ stopnjo rasti povprečnih plač"), ZPIZ iz leta 2005 pa povsem določeno ("da se pokojnine usklajujejo glede na rast povprečnih mesečnih plač"). Te določbe so bile izigrane z odmiki od tega načela že v samih zakonih, še zlasti pa z dopustitvijo dejanj, ki nimajo vsebinsko ničesar skupnega z usklajevanjem pokojnin, so pa upokojencem škodovala, ker niso bila predhodno nevtralizirana (v mislih imam spremenjeno metodologijo plač in novo dohodninsko zakonodajo), čeprav bi to bilo možno storiti v primeru potrebne politične volje. Maličenja omenjenega načela so tako povzročila, da se je delež pokojnin v plačah znižal z 68,5 v letu 1999 na 61,6 odstotka v letu 2008, kar pomeni v devetih letih približno 1,1 milijarde evrov pokojnin manj, kot bi te znašale v primeru, da bi pokojnine rasle z rastjo plač. S tem je bil tudi delež vseh pokojnin v BDP ne le nižji v primerjavi z EU, temveč je izkazoval celo negativni trend (leta 2000 še 11,1, leta 2007 pa 9,7 odstotka), medtem ko se je v EU ta v glavnem ohranjal ali pa celo povečeval (na primer na Madžarskem). Pokojnine torej niso v ničemer ogrožale javnih financ, obratno, zaradi neskladnosti rasti pokojnin z rastjo plač je državni proračun stalno zmanjševal svoj delež v pokojninah. V letu 2007 pa je državni proračun "privarčeval" na račun pokojnin največ doslej, t.j. 92,6 milijona evrov (obveznost 1120,7 milijona evrov, vplačila 1028,1 milijona evrov). Ob izkazanem presežku ni težko izračunati, kaj je ta "prihranek" pomenil za proračun in kaj za upokojence pa tudi za pokojninsko blagajno, ki je iz dobe konjunkture prešla v krizno obdobje brez vsakršnih rezerv.

Krivica je očitna. Popraviti, ne pa tudi odpraviti bi jo bilo možno ob uresničenju zahteve iz memoranduma, ki ga je naslovila na vlado Zveza seniorjev, t.j. da se v bodoče postopoma zagotovi 65-odstotni delež skupnih povprečnih pokojnin v povprečnih neto plačah. V kriznih razmerah pa naj bi se vsaj ustavilo nadaljnje zniževanje tega deleža in preprečilo izigravanje načela pokojnine-plače.

Zdravko Praznik

Maribor